Sezona se je prevesila v drugo polovico

En od ciljev se skriva tudi tukaj na fotki.

Drugi pa za 180 stopinj na drugo stran.

Včasih se mi zdi, da sem padel v nek trans. V obsesijo. Pa ne smučarsko obsesijo, ampak obsesijo izkoriščanja časa. No, smučanje je del tega.

Zima je letos precej drugačna od lanske, pa tudi predlanske. Moji dnevi so preveč nabiti, preveč sem v pogonu. Vsake toliko časa se vprašam, kako bodo moji dnevi izgledali čez par let, če bi že zdaj potreboval nekaj ur več v dnevu, kot jih ima. Pri slabih dvaindvajsetih letih naredim več kilometrov na cesti kot povprečen štiridesetletnik.
Zjutraj vstanem, pojem in se odpeljem na trening. Če se mi zdi, da trening ne bo šel skozi, že dopoldne postorim kaj v zvezi s službo. Ves čas, ki ga preživim na smučeh, sem obremenjen z uro. Ali se bo izšlo? Ali bom spet zamujal? Letim nazaj v dolino, hop v avto in že sem na avtocesti. Gorenjsko avtocesto bi lahko prevozil že v miže. Na hitro se doma stuširam, pojem kako malenkost ali pa je sploh ne. Nekaj čez 13. uro sem v trgovini. Dve uri je časa, da se umiriš, pošraufaš smuči, pregledaš računalnik, maile. Ob treh začenjo uletavat stranke, ena za drugo. Ob petih naprej je vrhunec, ki ga včasih ne obvladujemo, ampak na koncu rata. Trudimo se, da smo vsi zadovoljni.

Letim naprej na trening v Kamnik. S polno glavo vsega, se trudim bit čim boljši trener mojim razgrajačem. Naziv si pošteno zaslužijo, so le moji. Ta najbolj gajstni. Včasih so nemogoči, včasih smo kot ena mala družinica. Če se le da, se hecamo. Se tudi zgodi, da se skregamo. Že po petih minutah treninga. Včasih je težko, sploh s polno glavo.
Letim k Urški na Vrhniko ali pa domov, odvisno od utrujenosti in plana za naslednji dan.

Andraž v lijaku nad Ostržkovo grapo.

Letos se mi zdi, da telesa ne izčrpavam fizično, ampak psihično. Fizično sem pripravljen, čeprav številke trdijo odstopanje od lanske forme. Ko pridem domov, padem v posteljo. Vse, kar si želim je malo miru, mižanja in spanja.
Ne-smučarskih prijateljev nisem videl že lep čas. Vse se vrti samo okoli službe, smučanja, vožnje ter zadnje dva meseca kupovanja novega avtomobila, ker bo zdajšnji v kratkem razpadel.

Kljub vsemu pa sem uspel zelo dobro izkoristit prvi del sezone. Do danes se je nabralo 53 smučarskih dni. V nekaterih dneh mi je uspelo delat tudi dva treninga na dan, vendar je bila to bolj redkost kot pravilo.
Večinoma sem smučal po Karavankah, nekaj malega v Julijcih (Pokljuka). Čas, ko bomo večino časa v Julijcih, je tik pred vrati. Nekaj treningov sem opravil tudi na Ulovki nad Vrhniko, sploh ko so bile razmere nevarne ali pa sem bil v stistki s časom. Glavni poligon za trening še vedno ostaja Begunjščica, pa če gre to nekaterim še tako zelo v nos. Ko enkrat spoznaš koliko možnosti ponuja, greš težko drugam, sploh zaradi časovnice. Kratka vožnja in razmeroma hiter dostop + neskončne možnosti, so dovolj velik razlog za tamkajšnje treninge.

Nekaj sem poskusil tudi v Velikem vrhu, kjer sem po dolgem obdobju pršiča, prvič prišel nazaj v resno strmino. Povsem zaradi občutka sem na blef zavil nekam med Veliki vrh in Zajmenove peči. Z nekaj tehničnimi težavami z vezmi sem zborbal strmino, občutek pa je hitro prišel nazaj. Razmere pa so bile take, da bi upal v njih peljat precej težke zadeve.

Matej Mejovšek se je vrnil v strmine
in je že začel mešat štrene ta mladim :)

Po tem sem odšel na morje, kjer smo s celotnim klubom opravili priprave. Pet dni kolesa na mrzli burji ni pripomoglo, da ne bi skoraj zmrznil nekaj dni kasneje na snegu, kjer je bila temperatura -20 stopinj. V tem času je zapadlo še nekaj snega, nekatere smeri so se še dodatno zalile in jih je bilo treb izkoristit. Z Matejom Mejovškom in Žigom Šterom smo poizkusili napasti Trolka, vendar ne po original smeri, ampak iz SV strani čez žleb. Ni šlo, se pa da. V kratkem.
Sezona se je tako prevesila v drugo polovico. V marcu in aprilu bom, če bodo le razmere dopuščale, presmučal nekaj bolj markantnih smeri, ki jih imam ogledanih. Pripravljen sem tako fizično kot tehnično, psihično se v strmini počutim ok. Otoplitev, ki je prišla, bi morala stabilizirat razmere, klože se morajo posest, stene naj se otresejo plazov. Nato gremo v akcijo. Ker me aprila že čaka nekaj dirk z mladinci in ostalimi, bo treba dobro načrtovat preostanek sezone in čim bolj izkoristit preostanek marca ter dneve v aprilu. S 1.5.2018 se bo moja sezona po vsej verjetnosti končala, saj bom večino meseca maja odsoten zaradi dirk v svetovnem in slovenskem pokalu.

Andraž v drugem detajlu smeri iz Velikega Nabojsa.

Držimo pesti, da se razmere uredijo in se vse postavi na svoje mesto, potem pa počakajte na kakšno zanimivo poročilo iz kakšne bolj divje zadeve.


Še dodatek:

Če še niste slišali za nov portal SNEŽAK.SI, je skrajni čas, da si ga ogledate! Tule so povezave do mojih zadnjih poročil:
https://www.snezak.si/razmere/klasicna-alpinisticno-smucarska-tura.html
https://www.snezak.si/razmere/ko-noge-zapecejo.html
https://www.snezak.si/razmere/napad-na-trolka-iz-vzhodne-strani.html
https://www.snezak.si/razmere/ko-pod-teboj-zadoni.html
https://www.snezak.si/razmere/opremo-je-treba-preverjat.html

Za zaključek pa še tale fotka, ki sem jo naredil včeraj v žlebu pod Nabojsevo škrbino v Zajzeri. Z Andražem sva smučala iz Velikega Nabojsa in naredila krožno turo čez žleb. V ozadju Vrh Brda (Cima Verde) ter montaževa skupina, ki nudi neskončne možnosti strme smučarije. Na fotografiji vidite tudi Hudičev žleb Zahodnih Julijcev.