sobota, 21. marec 2015

Ko ne gre..

Današnji cilj je bil Palec iz avstrijske strani. Ker o dostopu ni nikjer nič napisano, oziroma informacije zelo težko dobiš, bom razložil dostop.

Ko pridete na avstrijsko stran Ljubelja, se spustite do 4. ovinka, nato pa na ravnini, tik pred 5. ovinkom zavijete levo na ozko asfaltirano cesto. Kmalu preidete na makadamsko cesto, po kateri nadaljujete do lesenega mostu. Takoj za mostom parkirate, nato pa na smučeh/peš nadaljujete ob strugi reke navzgor. Dostop je neprijeten, prave poti ni in marsikje je treba prečiti strugo.
Ko se struga razširi, zavijete rahlo levo in nadaljujete po gozdu, kjer je najlažji dostop po grebenu.

No, štartava ''srednje zgodaj zjutraj'' in se brez hitenja voziva proti Avstriji. Štartava v miru in si ogledujeva izrazito 800m visoko Grapo. Palec že na daleč zgleda precej slabo zalit, ampak upanje na smučanje umre zadnje.


Višje sva sledila smučini nekega predhodnika, ki pa naju je pripeljala do ''zadnjega problema Alp''. :) Po gaženju, plezanju, vlečenju čez in za borovce, sva končno dosegla glavno grapo. Pogled nanjo ni bil ravno najlepši, mogoče kar najgrši od vseh pogledov na ostale smeri letos.
Po krajšem razmisleku sva se obrnila.



Še dobro, da sva se. Po 50m smučanja sem ugotovil, da to ne bo šlo nikamor. Nisem mogel narediti niti enega pravega zavoja. Razlog je v tem, da sem si pred dvema tednoma na treningu poškodoval vez ob gležnju - med šprintom je prišlo do pripetljaja, pri katerem mi je nogo izpulilo iz pedala in jo zabilo v zobnik. Zobnik pa direktno v vez in kost. 

Vez očitno še ni povsem zaceljena, zato bom po vsej verjetnosti - spet - bil primoran izpustit del sezone. Očitno niti ena sezona ne more miniti brez poškodb. 


Daleč najboljši del ture je bil višnjev zavitek, prvič pa sem se tudi peš spustil v dolino. 


ponedeljek, 16. marec 2015

Zakaj?

Zadnje čase sem v ušesa večkrat ujel vprašanja ''Zakaj je to dobro'', ''Zakaj in za kaj?'', ''Kje je poanta tega?'' in besede kot so ''ubil se boš'', ''samo izzivaš'', ''ne veš v kaj se spuščaš'' in tako naprej...
Upam, da bom vsaj malo približal moje občutke v gorah tistim, ki tega ne poznajo.

V naši družini alpinizem nikoli ni bil dobro sprejet, še manj pa sem si mislil, da bom sam kdaj rad zahajal v gore, saj mi kot otroku nikoli niso bile všeč.. Hoditi moraš, nič se ne dogaja, naporno je, nevarno je, nima smisla, dolgčas je.

Ko smo z družino še veliko časa smučali na Voglu, sem si nekega dne v trgovini sposodil še takratne Elanove Pogostickse, saj me je vedno vleklo izven smučišča, moje smuči pa so bile prekratke in sem ves čas imel težave... Tisti dan, po vsakem prihodu na sedežnico Zadnji Vogel mi je v glavi nekaj govorilo - TO JE TO! Od takrat naprej me je sneg zasvojil. Vsak dan preživet na smučeh sem izkoristil do konca, se naučil smučati, začel sem iskati napredek in našel užitek v smučanju.
Seveda tega smučanja ni bilo 100 dni na leto, ampak mogoče 10. 


Od takrat naprej je šla moja obsesija na smučanje samo še na ''slabše''. Kmalu sem si kupil svoje prve malce širše smuči, rabljene seveda, in se spustil v ''lov za pršičom''. Ker je bilo večino smučarskih dni še vedno preživetih na Voglu, sem okolico smučišča spoznal do potankosti. Vendar me je vleklo dlje, stran od smučišča, tja čez, kjer drugih ni... Po nekaj pešačenjih nazaj do smučičš je hitro prišla ideja o turnem smučanju. Dostop do visokih vrhov, zasneženih linij, grap, strmin in norih razgledov je prebudil raziskovalno žilico.

''Tist tmle se pa da presmučat a?'' ''Enkrat zihr.'' 

Lahki turni smuki so zdaj postali le dostopi do strmejših smučarskih linij. Tam, kjer večina smučarjev obrne nazaj v dolino, se zdaj opremimo z derezami in cepini, ter zagrizemo v strmino. Ja, včasih je res naporno... Vendar, ko prideš na vrh, odložiš opremo in pogledaš po okoliških vrhovih, je trud vsaj delno poplačan. Ampak najlepši del šele pride.. Ko se vpenjaš v smuči ti naraste utrip, preplavi te val energije. Strah, navdušenje, svoboda, tišina na zunaj in krik navznotraj, vse v enem trenutku. Kar naenkrat vsi problemi izginejo, pozabiš na vse, kar se dogaja, vseeno ti je za brezvezne malenkosti.
Zato to delam. 


Ker vsi brezvezni problemi izginejo in sem svoboden. Za vse, kar naredim v naslednjih trenutkih, sem kriv jaz. Vsaka smer, ki jo presmučam me napolni z energijo in veseljem, počutim se močnega in sposobnega... Ravno obratno, kakor se počutim v šoli. 

Zato to delam.

Ker vem, da v alpinističnem smučanju lahko nekaj dosežem. Še v nobeno stvar nisem bil tako prepričan in še v nobeno stvar nisem vložil toliko volje in energije. Še nobena stvar mi ni povrnila vsega vloženega truda. Smučanje mi ga. 
Zato smučam.
Občutek drsenja po snegu, letenja snega po zraku, dihanje svežega zraka, visok utrip, mir in tišina, strmina, ki ne odpušča napak, hitrost... Vsak zavoj je drugačen, pa če lahko izgledajo še tako podobni. Pri vsakem se pojavi nov občutek. 


'''Spring is the second safest time to start ski mountaineering. The safest time is never.''

''If the avalanche doesn’t kill you, the fall probably will.'' Brody Leven

Ja res je, včasih je nevarno. Hitro postane prisoten strah in lahko povsem ''zablokiraš''. Ko pa premagaš strah, premagaš samega sebe. Greš čez svoje meje, jih premikaš. 
In to je smisel športa. Premikanje lastnih meja.


Ponosem sem na to, da sem smučanje v gorah odkril kot najstnik. Veliko raje preživim petek zvečer v delavnici, kjer servisiram smuči in pripravljam opremo za vikend, kot pa nekje zunaj v mestu.
In ne, ta objava ni samospev. V samem smislu sem začetnik, izkušnje sem šele začel nabirati in marsikdo je boljši od mene. Veliko se imam še za naučiti, vendar se tega rad učim.