sobota, 21. marec 2015

Ko ne gre..

Današnji cilj je bil Palec iz avstrijske strani. Ker o dostopu ni nikjer nič napisano, oziroma informacije zelo težko dobiš, bom razložil dostop.

Ko pridete na avstrijsko stran Ljubelja, se spustite do 4. ovinka, nato pa na ravnini, tik pred 5. ovinkom zavijete levo na ozko asfaltirano cesto. Kmalu preidete na makadamsko cesto, po kateri nadaljujete do lesenega mostu. Takoj za mostom parkirate, nato pa na smučeh/peš nadaljujete ob strugi reke navzgor. Dostop je neprijeten, prave poti ni in marsikje je treba prečiti strugo.
Ko se struga razširi, zavijete rahlo levo in nadaljujete po gozdu, kjer je najlažji dostop po grebenu.

No, štartava ''srednje zgodaj zjutraj'' in se brez hitenja voziva proti Avstriji. Štartava v miru in si ogledujeva izrazito 800m visoko Grapo. Palec že na daleč zgleda precej slabo zalit, ampak upanje na smučanje umre zadnje.


Višje sva sledila smučini nekega predhodnika, ki pa naju je pripeljala do ''zadnjega problema Alp''. :) Po gaženju, plezanju, vlečenju čez in za borovce, sva končno dosegla glavno grapo. Pogled nanjo ni bil ravno najlepši, mogoče kar najgrši od vseh pogledov na ostale smeri letos.
Po krajšem razmisleku sva se obrnila.



Še dobro, da sva se. Po 50m smučanja sem ugotovil, da to ne bo šlo nikamor. Nisem mogel narediti niti enega pravega zavoja. Razlog je v tem, da sem si pred dvema tednoma na treningu poškodoval vez ob gležnju - med šprintom je prišlo do pripetljaja, pri katerem mi je nogo izpulilo iz pedala in jo zabilo v zobnik. Zobnik pa direktno v vez in kost. 

Vez očitno še ni povsem zaceljena, zato bom po vsej verjetnosti - spet - bil primoran izpustit del sezone. Očitno niti ena sezona ne more miniti brez poškodb. 


Daleč najboljši del ture je bil višnjev zavitek, prvič pa sem se tudi peš spustil v dolino. 


Ni komentarjev:

Objavite komentar