Kdor nima v glavi, ima v nogah

Glede na to, da je blog izven zimske sezone manj obiskovan in je obisk večinoma slovenski, sem se odločil pisati v domačem jeziku. Za manjši obisk je verjetno najbolj krivo moje nevestno pisanje in objavljanje, pomanjkanje časa in zanimivih dogodivščin.

Od zadnjega, zanimivo preživetega vikenda s Šparovcem je minilo že kar nekaj dni, ki so bili večinoma povezani s sprejemnimi izpiti na Fakuleteti za Šport konec meseca. Že nekaj dni pred izpiti se mi je utrnila ideja, da se po zadnjem testu odpeljem v Krmo in odtečem še na Triglav.

Triglav

Mislim, da sem bil skoraj bolj kot za sprejemne zainteresiran za tek na Triglav, predvsem z vidika raziskovanja lastnih meja - najprej navsezgodaj zjutraj odteči Cooperjev test in nato še slabih 2000 višincev na streho Slovenije...

Z Uno sva suvereno štartala s tekom čez Krmo s tempom okoli 7:00/km, vendar sva se zaradi njenih zdravstvenih težav ustavila in priznam, malce sem bil razočaran zaradi dejstva, da takega izziva mogoče ne bom ponovil nekaj časa. Ob Unini utrujenosti sva oba že pozabila na Triglav, vendar sva prišla do Prgarce... in do Kredarice, no pa greva še na Triglav! Malce drugačen izziv je nastal od prvotne ideje, vendar sva zborbala in zadovoljstvo je prišlo samo od sebe. Tri ure do vrha s hojo od Pastircev naprej niti ni tako slabo! Vsekakor pa tisti, malo večji izziv, ostaja odprt. :)

Cerkno

Vikend, ki je sledil, smo v dobri družbi preživeli na Cerknem. Otvoritev bike-parka in delavnica, na kateri sva z Domnom dobila prve izkušnje z vodenjem skupine gorskih kolesarjev, sta potekala v zares sproščenem vzdušju. Pred delavnico nisem vedel kaj pričakovati - predvsem kako se bom obnesel kot pomočnik Macu, kakšne bodo reakcije in kaj bom od tega odnesel. In odnesel sem veliko, od vseh tistih mini izkušenj s posameznimi ljudmi, kot tudi delavnico v celoti - udeleženci delavnice smo seveda bili vsi. Pri vsakem elementu, ki ga pokažeš tečajnikom, se tudi ti hkrati učiš in iščeš svoje napake, tako kot se učiš ob opazovanju drugih in lahko popravljaš samega sebe. Zavedam se, da moje socialne sposobnosti niso ravno na nivoju, ker sem velikokrat preveč zadržan in nevajen komunicirati s skupino ljudi, vendar za prvič sem bil zadovoljen.

No, ker je del delavnice tudi nažiganje koles po progah, sem si dal duška in najprej iz svojega dirkaškega trdaka spravil nekaj maksimumov in spet občutil tisti nor občutek hitrosti skozi ovinke, ko te iz ene bande vrže v drugo, in iz druge v naslednjo... Ker ima moje kolo tudi svoje meje, ki sem jih rahlo prekoračil, sem svojega zamenjal za polnovzmeteno enduro kolo in po štirih letih spet občutil, kako udobno se je vozit z vzetenjem zadaj... in kako lahko letiš. :) Prva vožnja, da se spoznava, druga vožnja - se že tikava, tretja - že letiva... Hvala Mac, hvala Blaž!

Stol

Naslov pa se nanaša na današnje blodenje s Smrekarjem. Ne, on ni čisto nič kriv. Najina ideja o bivakiranju na Stolu, je šla malo po svoje... Z udobnim in zaspanim tempom sva se primajala do Malega Stola, kjer sva povečerjala in opazovala dolino prepleteno s cestnimi povezavami, avtocesto polno tujcev, ki se selijo proti jugu in oblake, ki se premikajo od zahoda proti vzhodu. Postaviva mini obzidje iz kamnov in se zbaševa v spalke... sredi noči pa naju zbudi nek čuden občutek padanja kapljic na najina utrujena obraza. Od kje? Aladin je kazal jasno noč... V dveh minutah zaključiva najino uro in pol dolgo spanje in zmedena se odpraviva proti dolini z mislimi, da s sončnih vzhodom ne bo nič.

Dovolj optimistična, da sonce vseeno vzide, še enkrat, sicer nižje, razgrneva spalke. Na žalost je isto sekundo ponovno začelo deževati in omotična od zaspanosti se odpraviva proti dolini. Martin še bolj zaspan kot jaz, komaj dviguje noge, vendar kmalu sva pri klopcah, kjer se je že delal dan. Srečava prve pohodnike, kmalu pa se znajdeva pri avtu. In tu se štorija začne: kje je ključ? Ključa ni. Nikjer. Bedak, kakršen sem, sem ga spet odložil v napačen žep... in seveda je padel ven. Kje, sicer nisva znala ugotovit, vendar možnosti ni bilo veliko, zato se ponovno odpravim proti vrhu.




V iskanju skritega zaklada

Večina ljudi bi nazaj gor odšla z največjo muko. Še sam ne vem zakaj, vendar tega sem se čudežno razveselil! Odložim vse, resetiram GPS, par požirkov in grižljajev zajtrka, pograbim palice in že tečem proti Stolu. V trenutku sem prišel v nek drug svet, povsem zbujen in aktiviran. V iskanju ključa, sem večino časa gledal v tla, sem pa tja pogledal s soncem obsijane vrhove Triglava in ostalih lepotic Julijcev ter prehiteval vse že zjutraj vidoče pohodnike na poti navzgor.

Z rokavi in nogami sem prečesal zelenico, na kateri sva hotela drugič prespat - ključa nikjer. Grem naprej, mimo koče in do sedla, spet vse preiščem, a žal najdem samo Smrekarjevo krpljico, katero je izgubil včeraj. Grem še do vrha, prašat še dva planinca... Garmin pokaže 1:07h. Zapletemo se v sproščen pogovor in se prvih nekaj metrov skupaj odpravimo z vrha. Odtečem naprej, a se kmalu ustavim. Srečam profesorja Mitroviča! Neverjetno kako ti lahko nekdo, z le parimi besedami, polepša že tako zanimiv dan. Kako hitro minevajo dnevi od naše mature, od podelitve spričeval, pa maturantskega plesa, prešpricanih in prespanih ur, pa stresnih dnevov in monotonih ur učenja... Na trenutke res pogrešam Šentvid.

Ključa žal nisem našel, sem pa razčistil sam pri sebi, česa si v gorah želim. Premikati se hitro, opazovati lepe trenutke in srečevati prijazne ljudi, pozdravljati mimoidoče in deliti energijo z ostalimi. Kdor nima v glavi, pravijo, da ima v nogah. Očitno res... včasih se stvari zgodijo z razlogom in hvala ti, ključ, odkril sem nov svet.