četrtek, 06. oktober 2016

Novi projekti

Medtem, ko sem večino časa še vedno povsem v poletju, oziroma s poletjem povezanim kolesarstvom, se del mojih misli že vrti okoli snega. Vendar najprej o kolesarstvu...

Potem, ko sem konec leta 2014 odpeljal svoje zadnje dirke, sem se resno začel posvečati turnemu smučanju, a z zavestjo, da se bom na dirke enkrat spet vrnil. Kot kolesar ali pa trener... Čez lansko poletje sem ponovno začel trenirat, do jeseni je padla odločitev o cesti, pomoč sem poiskal pri Mitji Tanciku in skupaj sva začela gradit bazo. A sredi zime so se naredile dobre razmere v gorah, odprle so se mi nove poti, prišli so novi sponzorji, motivacija za smučanje in nove projekte je bila močna, zato sem kolesa postavil na stranski tir. Zaradi lovljenja razmer, vstajanja sredi noči, napornih, dolgih dnevov, ko se aktivnosti v gorah razvlečejo na 6,7 pa tudi 8 ur, planu treningov enostavno nisem več sledil. Lanska zimska sezona pa je imela še eno, čudno lastnost... Trajala je do junija. In junija je že poletje, kajne? In takrat sem se začel zavedati, da letos res ne bom dirkal...



Zaradi tega sem začel teči, hodit v hribe, na kolesu sem preživel bistveno manj časa, kot prej... vendar po spletu okoliščin spet pristal na dirkah. Ne kot udeleženec, ampak kot spremljevalec, gledalec, navijač... In prišel je konec julija, Dirka po Kranju, kjer sem se prvič začal zavedat, da bi mojo smučarsko in kolesarsko sezono zlahka kombiniral... in bilo mi je žal, neizmerno mi je bilo žal. Pogrešal sem tekmovanja, hitrost, rivalstvo... Pri kolesarstvu je tako, da tudi če se ne boriš za najvišja mesta, se moraš borit sam s sabo, vseeno moraš biti hiter, vedno moraš ''tišat gas''. In niso samo dirke... Je način življenja, ki ga mnogi ne razumejo, je nešteto ur preživetih na dveh kolesih sam, s prijatelji ali pa na rundah, kamor greš malo ''ventile'' odpirat. 
Odločitev ni bila težka, superge so začele mirovat in kolesa so bila spet v rabi. Spet se je začela prebujat ljubezen do samega treninga, planiranja, analiziranja, buljenja v številke in premetavanja grafov... zato pa sem šel študirat trenerstvo...

Za konec sezone sem si zadal, da odpeljem nekaj članskih/u23 in maraton dirk, vendar sta od članskih ostali le še dve, eno od teh - na Bledu pa so odpovedali tik pred samo dirko. Konec septembra sem odpeljal ''rekreativnii'' maraton, kjer pa se itak vozi ''na glavo''. Z velikimi pričakovanji sem odšel na Istrski maraton, kjer pa smo že v prvi klanec, z glavo skozi zid, začeli gonit na 500w in več, kar je zame kot ne ravno hribolazca s konjskimi nogami bilo preveč in sem nadaljeval v svojem tempu, ter z manjšo skupinico do naslednjega klanca spet ujel vodilne. Ti so se v klanec sicer spet odpeljali, meni pa je skupinica bila prepočasna, zato sem začel sam loviti vodilne... in ker sem ostal sam, so me na nekem razcepu pred zadnjim vzponom redarji in policija usmerili levo, namesto desno. Kar naenkrat sem na spustu začudeno prehitel vozilo z napisom ''začetek maratona''... in kmalu mi je bilo jasno, da so me usmerili narobe. Sicer prvi, a neuradno, sem prišel v center Kopra kot ''zmagovalec'' kratke trase maratona.

Za naslednji vikend sem imel večje načrte.. Istria Granfondo, ena najmočnejših dirk v okolici, dolga slabih 130km s 1500 višinci, kjer se lahko pomerijo proji, semi-proji, amaterji in rekreativci na enem mestu. Imel sem preprost, a hudičevo težak načrt, da ostanem v vodilni skupini dokler lahko in pridem med top 5 v kategoriji. Pa sem imel spet smolo. Že tik na začetku, v zaprti vožnji, smo ves čas pospeševali ter zavirali in v nekem trenutku prišli do zožanja zaradi gradbišča, kjer sem po sili razmer moral zapeljati s ceste in šprintati čez gradbišče (v teku, ne na kolesu) in dobri kolesarji so se mi odpeljali naprej... Kmalu je sledilo lovljenje ''na polno'', sledili pa so tudi krči, slabost in zvit menjalnik, zato sem skupino spustil, opravil, kar sem imel za opravit in nadaljeval v eni od skupin zadaj... Načrti so šli po zlu, sem pa naredil dober trening, predvsem za psiho.



Začela se je jesen in z jesenjo je zame prišel tudi študij na Fakuleti za šport. Ker od sedaj naprej pozimi čez teden ne bom več v gorah, bo kombiniranje kolesa in smučanja šlo lažje skozi. In drugo leto bom dirkal. Vem, da sem to mnogim rekel že lani, vendar v 2017 upam, da bom res. V moji smučarski sezoni 2017 pa imam že načrtovanih kar nekaj zanimivih projektov, predvsem pa bo letošnja zima namenjena posameznim manj obsežnim projektom, ki pa bodo verjetno veliko bolj zanimivi in zahtevni. Če sem prej ciljal na kvantiteto, zdaj ciljam na kvaliteto. Zaradi kvantitete sem sicer pridobil kar nekaj izkušenj, vendar sem bil splošno nezadovljen s smermi, ki sem jih presmučal. Od vseh sem zadovoljen samo z Večerno smerjo v Begunjščici. A z Begunjščico še nisem končal, kljub temu, da grem nekaterim že na živce. Tam se počutim domače, terena pa je tako veliko, da sem dobil mnogo idej, je pa vse odvisno od razmer... Bolj natačen o projektih bom pa sproti ;)) 

Letošnjo sezono bo veliko časa posvečenga tudi samim fotografijam in snemanjem, predvsem z Anžetom Čoklom, lanskih načrtov pa žal nisva uspela realizirati s Sandijem Bertoncoljem in sem prepričan, da jih bova letos. V letošnji sezoni me bodo ponovno podpirali Elan (imamo novo spletno stran!), trgovina ActionMama z vso ostalo premo, FactoryStore z Ospreyom, KultEyewear in sedaj tudi 4Endurance s športno prehrano. Vsem se iskreno zahvaljujem za zaupanje in pomoč.

V letošnji sezoni bom za razliko od prej več pisal tudi o sami opremi in izdelkih, ki jo bom uporabljal med samimi projekti in posameznimi turami. Potrudil se bom biti kar se da vesten pri objavljanju. Sprememba od lani bo tudi ta, da bom na svojem blogu pisal izključno v slovenščini medtem, ko bom bloge na straneh sponzorjev objavljal v angleščini. Tako boste lahko sedaj vsi razumeli moje eseje tu gor. 

Upam. da se kmalu srečamo na snegu! :)
Simon