četrtek, 21. december 2017

Zdaj gre zares!

Tale blog, po dolgem času, ne bo jamranje. Oziroma ne bo "jočing" kot mi je ljubše. Bo nekakšna hvalnica teti zimi, ki se je končno spet spomnila na nam ljubo Slovenijo in nas obdarila s snegom.

Lepo prši zadnje dni. foto Anže Čokl


Meditacija. foto Čokl




Bili smo enajstega enajstega 2017, bila je sobota in sredi dneva sem se odpravil narest prvih nekaj zavojev na Soriško planino. Tega dne ne bom pozabil nikoli, saj se je zgodilo to, kar smo že nekaj tednov pričakovali, pa vendar upali, da se to vseeno ne zgodi ... ravno sem se pripeljal do podna Sorice, nazaj nataknil kože in začel hoditi, ko je zazvonil telefon. Bila je mami, jaz pa sem se sesedel na tla, nevedoč kaj narediti, v katero smer iti. Umrla je babi, moja večna podpornica pri vsem kar sem do sedaj počel in čeprav sem na nek način, priznam, že čakal, da bo vsega trplenja konec, me je to zelo, zelo prizadelo. Vedno sem si govoril, smrt bližnjega slej ko prej pride in z njo se moraš sprijaznit in it naprej ... prvih nekaj dni nisem bil zmožen ničesar, čeprav sem delal vse enako kot prej. Potem pa te zadane, ko pride na vrsto pogreb in se spet sesuješ ... ne, težko se je sprijaznit. Še vedno bi jo včasih rad poklical, ko se peljem mimo blokov, v katerih je včasih živela, se spomnim vseh lepih trenutkov. Težko je.


Ampak! Babi je vedno vrjela vame. Mogoče ni bila ravno najboljša mati, bila pa je odlična babica, ki je znala poskrbeti za vnuke. Vedno sem ji moral pripovedovat kako je v hribih, ker je tudi ona sama, še kot punca, zelo rada hodila v gore, še posebaj Kamniške so ji bile pri srcu. Zdaj ji ne bom rabil več, ker od zgoraj se po mojem vidi več. Vse pod kontrolo. :)

Enkrat in edinkrat, da sem letos stal na ta ozkih smučkah.
Ko pa sem, sem fajn naštrikal špuro :)
Zima se je zame začela tako kot zdaj že dve, tri leta na Zelenici, ko letam po Begunjščici in odkrivam nove luknje in se vlačim po starih. Prav kaj posebno novega od lani tam ni, razen še več ljudi, ki rinejo na Triangel. Kljub gneči imam ta kraj rad, saj se z malo svobodnjaške pameti hitro otreseš avtoceste in kolone. In Begunjščica je še vedno idealen kraj za trening. Nudi vse, kar rabim tako za kondicijo kot tudi za tehnične stvari.

In ker je zima letos res zima, je tudi sneg pofrajhal tiste skale, ki ne smejo molet ven, če hočeš kaj pametnega posmučat. Najprej smo gonili pršič, nato strmince, pa spet pršič in spet strmince. Če bo šlo tako naprej, bi se bilo kar za navadit. Mogoče se pa letos končno uresničijo ideje in se poklopijo vse stvari, da se odpelje tudi kaj zanimivega in posebnega. Ideje so!

In kdaj veš, da gre zares? Ko končno čutiš, da lahko obračaš noge pod seboj, lahko z lahkoto poskočiš in obrneš v strmini, si pripravljen tudi odrinit kakšen skok in se veseliš vsakega dneva na snegu. S prijatelji, sam, na polno, na izi ...

Letos pri meni zaenkrat zima poteka malo drugače kot je lansko leto, ko sem poleg faksa hodil le trenirat na Krvavec, saj za nek resen sistem treniranja enostavno nimam časa. Še vedno je smučanje na prvem mestu, ampak poleg tega opravljam še dve službi in včasih se vse ne izide. Sploh, ko se katera stranka odloči, da bi imela vse zdaj in takoj. Pa vendar je tako delo v trgovini kot tudi trenerstvo fajn delo, ker je delo z ljudmi in marsikdaj je prijetno. So tudi slabi trenutki, ampak se navadiš in pustiš za sabo.

Na vrhu desnega (gor gledano) ali levega kraka Y? Nikoli nisem vedel kateri je kateri, skratka v nedeljo sem smučal tega.


Drop bunkers, not bombs! foto Anže Čokl
Ta teden sem končno prišel malo k sebi glede časa, kljub temu, da imam jutri sicer izpit ... Ampak zima je za izkoristit in otrokom se govori zgodbe iz hribov, ne iz predavalnice. Tako smo se v torek Anže, Duško in jaz odpravili na naš najvišji cestni prelaz in odšli raziskovat, jaz sem se še posebej oziral proti Prisanku, ki nudi tisti ta pravi smučarski alpinizem. Raziskali smo na koncu bolj malo, saj je veliko pobočji poledenelih in nevarnih, smo pa naredili par lepih zavojev v pršiču ter babjem pšenu. To bo sicer zelo "opasno"ob naslednjih padavinah, vendar smo ga vseeno izkoristili, da ne bo tako neuporaben. No pa tudi z bunkerja smo skakali kot takrat v prvi svetovni..

Danes sem se spet vrnil na Vršič, bolj z namenom posmučat kakšno kratko smer kot je Butinarjeva, pa sem najprej zavil proti Robičju in po njegovem grebenu šel proti Meniskusu, saj sem čakal Andraža, ki pa je ravno prišel na parking, ko sem gazil po grebenu. Po kratkem klicu je padla ideja, da grem direktno z vrha in v levo, pa sem šel direktno z vrha in desno ter odpeljal zelo lepo linijo na dokaj strmem in prepadnem pobočju, posejanim s klifi in smrekami. Na začetku dolga prečka v desno je pomenilo ogromne pršne plazove, ki so zrohneli globoko v gozd, jaz pa vse kar sem videl je bil ogromen oblak med smrekami.. Sledilo je par zavojev direktno dol, pa spet prečka v levo in plaz, naravnost dol in zelo strma prečka v desno nad klifom. Tam pa spet levo skozi ozek in strm lijak, zavoj v desno in gasa v gozd. Ne vem, kako se smer imenuje, ampak škoda, da nisem posnel.

kot samouku mi tehnika še vedno predstavlja težave, ampak počasi napredujem
(ne sicer pri zadrževanju jezika) :) foto Anže Čokl


Potem pa še klasična Pripravniška, meni zelo ljuba zaradi ožine in strmine, v kateri lepo povadiš zavoje s poskoki ... kljub temu, da se še vedno čaka idealna razmera za đihad direktno v dolino. :) Je pa bil raztur takoj po grapi, ko me je pri hitrosti zataknilo in fajn razmetalo... že dolgo nisem okusil snega očitno.

Naj se tako nadaljuje. Pa saj bo, babi bo letos natresla še veliko snega. Počivaj v miru.

sobota, 02. december 2017

Kako smučamo sponzoruše

dodajam popravek, ker je bilo že par nesporazumov:

Tale blog je namenjen tistim, ki o nas in o meni naokrog širijo neresnice in žalitve. Te ljudje vejo, kdo so in jim je pisanje v prvi osebi tudi namenjeno. za ostale bi mogel napisati v tretji osebi. Se opravičujem vsem, ki sem jih kakorkoli prizadel.


Smučamo vsak dan, cel dan. 24 ur na dan in 7 dni v tednu. 

No v resnici je malo drugače, čeprav nekateri tega nikoli ne bodo razumeli, ker pač nočejo razumet. Smučamo takrat, ko to lahko. Včasih celo takrat, ko zapade najboljši sneg. Včasih se pač izide. Vikendi so pri večini rezervirani za smučanje. No, za tisto večino, ki ima redno in dobro službo in cel teden dela v pisarni, potem pa se za vikend zgodi do amena, ker ima časa na pretek. Kaj bi dal za tak vikend!

Sponzoruše smučamo takrat, ko verjetno ni dobrih razmer. Ali pa so? Ta teden so na srečo res. Pa prejšnji teden? Ne, takrat smo smučali po ledu in betonu. Pa vseeno nekaj presmučali. Tudi če se ne gre nikamor, važno, da se trenira. Kaj bi dal za vikend ... eno dolgo turo, celodnevno. Vsaj 2 tisoč višincev. Strm, odmaknjen teren, stran od množic ... Ne, ne bo šlo. Delam. Mogoče skočim popoldne tja kot vedno, na Zelenico, na najbližji trening poligon.


Kdo pa sploh so sponzoruše? Našel sem tole:
"Izvorno ženska, ki si za zunanji videz pusti izdatno plačevati (sponzorirati) od bogatega dedca, ki jo ima zgolj za dekor in postavljaštvo."
No pa tudi tole: 
"Oseba, pretežno ženskega spola, ki hodi v visokih petah na Šmarno goro."
Pa v resnici? V smučanju? Resno? A se gre za zunanji videz? Se mi zdi, da ne. Gre se zato, da se za to trudimo, v to vlagamo čas in energijo, poskusimo narest največ, kar se da. Po večini vsi zraven še delamo, sponzorji, ki jih imamo pa so po večini bolj opremljevalci in ne fundacije, kot si nekateri zavidljiveži mislite in govorite okoli. Aja to, da smo študentje vas najbolj moti ... Tu vam pa žal ne morem pomagat, če ste tako naivni, da mislite, da nam je na rožcah postlano. 


Da se vrnem nazaj k smučanju in kaj smo sponzoruše počele v zadnjih dneh. Najprej še preden je tale frišen sneg sploh padel:

foto: Katja Pokorn


Pa nato še parkrat po ledu in kamnih na isti lokaciji in enkrat v malo boljšem snegu. Potem je pa prišel sneg! In smo počeli tole še pred ta veliko pošiljko, ki veliko obetala:

Andraž Šparovec, foto Jan Palovšnik

















Potem smo počakali še na taveliko pošiljko in šli furat.

No, v resnici je to zgledalo nekako takole: najprej sem v sredo šel za celo uro in 14 minut na Zelenico in potem odhitel delat, ampak sem vseeno ujel par dobrih zavojev, sploh po zadnji strmini na smučišču. Nato pa smo naslednji dan, v četrtek, spet odšli gor skupaj z Anžetom in Dejanom in šli fotkat. Spet, za dobri dve uri in nastalo je TOLE:

Vse foto Anže Čokl








petek, 03. november 2017

Blog o marsičem

Ta blog mogoče ne bo klasičen smučarski blog, na nek način pa je nadaljevanje zadnjega objavljenega bloga Sezona pa taka. Zna se zgodit, da bo marsikomu dolgočasen. Vmes sem objavil še enega, ki pa sem ga zaradi lastne varnosti izbrisal, čeprav imam občutek da prepozno. Ampak o tem kdaj drugič ali pa nikoli.

Naj začnem s pomladjo, ko sem že sredi marca smuči postavil v kot. Posvetil sem se študiju, vendar na spomladanskih rokih enostavno nisem imel sreče, naredil nisem skoraj nobenega izpita in nabralo se mi je ogromno stvari za naredit čez poletje. Ves čas sem si govoril, "je že za nekaj dobro", nakar mi Samo Rauter, moj mentor na faksu pove, da v kamniškem Calcit Bike Teamu iščejo trenerja.

Ni bilo tri dni, ko sem se že dobil na sestanku in začel delat v tako kratkem času, da sem potreboval kar nekaj dni, da sem sploh dojel kaj se je zgodilo. Šele sčasoma oziroma še vedno dojemam, kakšna priložnost mi je bila ponujena. Tako sem prevzel skupino mladih in talentiranih gorskih kolesarjev in postal trener. Pred kratkim sem prevzel še vodenje kolesarske šole. Dejansko delam to, kar si želim. Voziti kolo in biti plačan za to? Sestavljati plane in razmišljat kako čim bolje nekaj izvesti? Ni boljšega in na nek način živim sanje. Ob tem trenutku bi se rad zahvalil vsem za zaupanje - tako vodstvu, kot tudi kolegom trenerjem.

Včasih je težko, v glavnem pa je to sanjsko delo.


Faks med tem seveda ni počival in zares sem se trudil narediti vse po svojih najboljših močeh. Še na Evropskem prvenstvu in Svetovnem pokalu sem imel s seboj zapiske in skoraj vsega kar sem se lotil, sem tudi naredil na jesenskih izpitnih rokih.

Na žalost ali pa na srečo se mi na koncu ni izšlo zaradi prvega semestra. Enostavno je bilo preveč in ostalo mi je 5 predmetov od katerih pa dveh niti nisem mogel it opravljat. Vendar bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da se je to zgodilo z razlogom. Ker zdaj ponavljam, imam neizmerno število možnosti za druge stvari poleg faksa, na čelu s trenerstvom in smučanjem. Toliko izkušenj kot si jih bom lahko nabral letos, si jih ne bi mogel niti v treh letih faksa. Poleg tega sem končno pridobil Status trenerja, ki sem si ga tako zelo želel že lani in bom lažje opravil določene obveznosti. Kar pa je še najbolje, za opravit imam samo izpite in čas bom zares lahko izkoristil. Upam, da tudi končno za kakšno resnejše smučanje v tujini.

To bi bilo na hitro to glede mojega študija in stvari povezanih z njim, rad pa bi se dotaknil še smučarske zgodbe, ki se seveda nadaljuje tam, kjer je ostala. Še vedno sem pristaš treninga in za letos sem se odločil, da bom vse skupaj malenkost zamaknil, ostalo pa bo ostalo dokaj isto. Tako kot sem treniral lansko leto je bilo odlično, pripravljenost je bila dobra in vse kar je manjkalo so bile na koncu dobre razmere. Lani sem zbolel sredi zime, vendar ne zaradi pretreniranja kot jih je kar nekaj reklo, vendar zaradi virusa, ki Ga nisem bil vajen. Torej bo način treninga ostal isti, vendar bom letos dodal še nekaj zraven z večjo količino hribov, mogoče celo peš, če razmere ne bodo ugodne.

Eden prvih treningov brez kolesa letos Avgusta.
Morje mi je postalo neizmerno všeč.
Tako kot sem že lani bi rad tudi letos z novembrom stal na smučeh in odšel v Avstrijo in letos prvič ne bom mel problemov s financami. Če sem bil lani v tem času še večino časa na kolesu, sem letos že nekje pri razmerju 1:1 kolo:tek/hoja in zna se zgoditi, da v primeru slabega vremena kmalu ostaneta samo še klanec in moč, čeprav bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da mi trening na kolesu najbolj ustreza ravno zaradi regeneracije, sploh recimo po treningih, kjer pri hoji/teku obremenjuješ kvadricepse do onemoglosti in se greš potem lahkotno razpeljat po ravnem. Sicer je mučno, ampak naslednji dan se zbudiš kot prerojen.

Neskončne širine Avstrijskih hribov z neskončno možnosti.
O projektih ne bom pisal. Sta dva razloga. Poglavitni razlog zato se mi zdi gospa Karma. Do sedaj sem veliko pisal o tem in velikorat se je zgodilo, da so moje ideje splavale po dežju in je vse potihnilo v pozabo, zato bom stvari zadržal zase in napisal kaj sproti, če mi bo uspelo izvesti kaj od zamišljenega. Drugi razlog pa je ta, da se svojih projektov sramujem, ker se tako dolgo vlečejo in bi bil veliko bolj vesel, če jih sploh ne bi bilo. Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega prilezel sem, kjer sem zdaj. Tako kot sem si rekel letos že nekajkrat ... vse je za nekaj dobro.

No tretji razlog bi lahko bil tudi v družbi, ampak na to se ne mislim naslanjat in se v to niti ne bom spuščal. Smučat imam namen zase, če pa bom sproti kaj pokazal je to moja odločitev in je verjetno padla na podlagi mojega mnenja, da bi bilo zanimivo pogledat tudi za druge. Dlje v tej debati ne grem.

Držimo pesti, da zima pride čimprej in gore pobeli sneg. Treningi gor ali dol, na koncu šteje le to, koliko časa smo zares preživeli v gorah. Srčno upam in močno si želim, da bi se zima končno spet začela z decembrom in ne marcom, drugače se bo treba res izselit iz te luknje.

lp Simon

četrtek, 25. maj 2017

Sezona pa taka

Včasih se vprašam v čem je sploh smisel strmega smučanja, ko pa si povsem odvisen od snežnih razmer ... in časa.

Med prehodom iz poletja v jesen sem se trdno odločil, da bom na letošnjo sezono dobro fizično in psihično pripravljen in si splaniral trening tako, da bom v formi od januarja in marca naprej, ko se običajno začne sezona.

Testiranje novih elanovih smuči Ibex Carbon 84 v najtežjih razmerah kar sem jih kdaj imel v Lenuhovi smeri. Tudi po ledu ter z zaključnim skokom na povsem zbit sneg. Odrezale so se perfektno.





No od sezone je bilo bolj malo oziroma nič, več kot je minilo dni brez snežnih padavin in nizkih temperatur, več sem izgubil motivacije tako za trening, kot tudi za brezpomensko smučanje po skalah.
Tam, kjer sem najraje. Tam, kjer sem doma.
V začetku februarja in nato spet marca je končno zapadlo nekaj svežega snega, kar mi je dalo upanje, da se sezona končno začne, zato sem na silo odpeljal nekaj smeri na Begunjščici, da bi bil pripravljen za kaj resnejšega v prihajajočih dneh ... Na žalost so se temperature spet dvignile, spet je prišel anticiklon in moja motivacija je ponovno padla, pobral pa sem se zelo težko. Nekaj dni kasneje, 17. marca, sem zadnjič stal na smučeh, na Veliki Mojstrovki. Tja sem odšel izključno zaradi miru, popoldne po faksu. Srečal nisem nikogar, užival sem v sončnih žarkih in se popolnoma odklopil, na vrhu sem si po dolgem času vzel čas in pozabil na vse številke. Projekte, ki sem jih imel v glavi sem potisnil nekam zadaj, nazaj v zaklad idej, da počakajo na naslednje leto.


  

Eden od mnogih intervalov na smučeh,
zaradi katerih sem prišel do točke, ko mi je smučarski dan postal sprehod.

Moja smučarska sezona se je potem spremenila v celodnevno visenje na faksu, trening sem opustil in se dokončno odločil, da na smuči letos ne stopim več. Priznam, da mi je bilo izredno težko sploh slišati za razne izlete v Chamonix in podobne kraje, saj si tega ne morem privoščiti tako iz finančnega kot časovnega vidika, predvsem pa zaradi faksa, kjer na vsak način zahtevajo 100% prisotnost na vseh vajah, nekateri še celo na predavanjih. Če nimaš statusa športnika, ki pa ga dobiš le pod izrednimi pogoji ali pa prek vez in poznanstev, nimaš niti najmanjših možnosti, da ti uspe vse, kar si si zastavil in ob tej priložnosti se sprašujem, zakaj se imenuje Fakulteta za šport, ko pa se s športom niti ne moreš ukvarjati in se mu posvečati brez, da bi faks dal na stranski tir. Kar je še bolj banalno je to, da se nekateri profesorji zraven še sprašujejo, zakaj nekateri niso v dobri fizični kondiciji in le-to zahtevajo, hkrati pa so podporniki 100% obveznosti in celodnevnega visenja na faksu. Nekateri bodo rekli, da šport ne gre z roko v roki s študijem, vendar glede na to, da smo na tej fakulteti ravno zaradi ljubezni do športa, bi nam le-ta moral biti omogočen v zadostni količini.

Do jeseni upam, da uspešno opravim vse študijske obveznosti, ki jim rečemo izpiti in seminarske naloge (o teh kdaj drugič ...), do začetka zime pa obljubim, da bom še bolje pripravljen na novo, (ne)uspešno smučarsko sezono.

Zame najlepši dan  te sezone preživet na smučkah, kje drugje kot na Begunjščici.
Potem se spomnim tistih občutkov, ki jih doživiš na začetku spusta, občutkov drsenja po razno raznih podlagah, občutkov, ko so tik pred koncem smučanja in te noge že tako pečejo, da bi najraje samo še stopil na gas in šel direktivo proti dolini ... občutkov, ko prideš v poden in pogledaš gor. Takrat se spomnim, v čem je smisel. 

Smisel je v popolni svobodi gibanja, gibanja v povsem drugačnem svetu, kjer ima vsak gib svoj namen in svoje posledice.

Hvala vsem, ki ste me kljub slabi zimi podpirali, me bodrili in spravljali v boljšo voljo medtem, ko sem vam žrl živce in jamral. Hvala za ves material, hvala staršema za denarno pomoč.

Sezona je razočarala mene, jaz pa upam, da nisem preveč razočaral vseh, ki ste nekaj vložili vame, saj tega nisem mogel vrniti. Trudil sem se po svojih najboljših močeh, vendar na silo na žalost ali pa na srečo, ne bom rinil v gore in se izpostavljal skritim skalam.

Vesel sem, da sem kljub slabi zimi in faksu vseeno preživel čez 50 dni na smučeh, imel priložnost vozit vse štiri pare smuči in imel priložnost preizkusiti najboljšo opremo, kar sem jo kdaj imel. Vesel sem, da se kljub slabi zimi lahko spomnim vsaj pet fenomenalnih dni, preživetih s prijatelji ali pa v samoti. Vesel sem, da sem lahko smučal.

Eden izmed redkih letošnjih dni z mehkim snegom, foto: Anže Čokl




Zares hvala Elanu za smuči, ki sem jih podrgnil in testiral do limitov, ActionMami za opremo, katere nimam samo za gledat, Factory Storeu za Osprey nahrbtnike, ki jih zlorabljam po svojih najboljših močeh pa jim ne pridem do živega, Tomažu iz Dynafita za vezi, 4Endurance za vse požrte tortice in popite litre elektrolitov in ostalih dodatkov, ki so mi pomagali ostati na dobri ravni fizične pripravljenosti, Kultu za sončna očala, staršema za dobre službe, zaradi katerih si lahko privoščim vožnjo iz faksa direktno v hribe in Urški, ki prenaša moja jamranja o snegu.

Hvala vsem, ki me spremljate in berete blog, letos žal ni bilo veliko za prebrati, vendar ostajam optimističen, da bo naslednje leto drugače.
Če nisem na blogu, sem na Instagramu, če pa me ni tam, pa sem sigurno na Stravi!

lp Simon :)

In čim več mehkih dni! foto: Anže Čokl





nedelja, 12. februar 2017

Prva tekma in prvič na turnih smučeh

Moja prva tekma

Če sem v preteklih dveh mesecih že nekaj časa posvetil gledanju v tla - to je skoraj vse kar lahko delaš med treningi, sem se odločil, da bi se mogoče preizkusil tudi na kakšni tekmi tekmovalnega turnega smučanja. In sem se prijavil na Državno prvenstvo v vzponu - Zvoh Night Attack. Tja sem odšel povsem brez pričakovanj, iz čiste zabave.

Sicer daleč od tega, da bi konkuriral najboljšim, vendar sem z rezultatom super zadoovljen. Od 42 turnih smučarjev sem dosegel 17. mesto, kar je bilo nad mojimi pričakovanji. Kljub temu pa vem, da sem storil par napakic tako, da bi lahko bil še višje. No, mučenje mi je bilo tako všeč, da sem se odločil nastopiti na vseh nadaljnih turnih tekmah, haha. Naslednjo nedeljo je Državno prvenstvo v Rally-ju in samo upam lahko, da bom mel kolikor toliko hitre menjave. Ponovno pa grem tja spet zgolj za zabavo in se že veselim.


Na frišnega s turnimi dilcami

Edino kar sva uspela spravti skupaj na Voglu :) 
V torek, ko je vse kazalo, da se bo pokazal sonček, sva z Anžetom suvereno odletela na Vogel z namenom narest par dobrih fotk. Vremenski in snežni pogoji so bili tako dobri, da sva po dveh urah raje odšla nazaj v Ljubljano. :)

Naslednji dan, na praznik, pa se nam je bolje izšlo. Sicer v smeri vse ovčjereje - na Viševnik, smo se odpravili Anže, Miro, Boštjan in jaz, a smo kmalu šli z ritjo za nosom, tja kjer smo že večkrat bili deležni dobrih pogojev medtem, ko je bila povsod naokrog snežna podlaga bolj skromna. In tudi tokrat smo dobili kar smo iskali, četudi za kratek čas.

Že po drugem spustu se je sneg rahlo ojužil in nato pomrznil, zato smo se odpravili nazaj proti Rudnemu polju. Ker sem po naši zabavi imel še druge opravke, sem preostanek časa izkoristil še za krajši trening. Tako se je v sredo nabralo dobrih 7 ali slabih 8 ur na smučkah.

Anže je naredil odlične fotke in tale spodaj je definitivno moja najbojša smučarska fotografija do sedaj.

Tudi z ožjimi smučmi se da, samo filing je malce bolj strašljiv. :)


Prvič sem tudi smučal s turnimi in ne freeride smučmi. Lahko rečem, da nisem še povsem vajen ožine smuči, vendar mi z vidika teže in hitrosti navzgor zelo ustrezajo ... Govorim o Elanovih smučeh za naslednjo sezono - Ibex 84 Carbon. Kljub temu, da so to daleč najožje  in najlažje smuči, kar sem jih kdaj uporabljal, sem z malce časa in prilagoditve prišel do spoznanja, da bi se dalo z njimi odpeljat tudi kak hitrejši spust, vendar seveda s svojimi omejitvami. Za tri-mestne hitrosti bom definitivno še vedno raje peljal široke plohe. :)



Spet doma

Pa ne doma v Ljubljani, ampak doma v objemu Begunjščice. Prvič letos sem se odpravil na Zelenico in če sem je bil lani spomladi že naveličan, sem se prihoda na Ljubelj v petek zelo razveselil. Gužve ni bilo in z največjim veseljem sem se spet zapodil dvakrat gor in dol po Centralnem plazu in dve urci je minilo kot bi mignil. Včeraj sem ponovno odšel gor, ampak najprej prvič in zadnjič v življenju na Triangel, do koder sem naredil trening, potem pa še malo na Centralnega ... Ko sem že mislil it domov, sem srečal Jana, Krištofa in Luko in seveda odšel narest še par zavojev. :)

Fantje, hvala za špuro :)


Razlika v časih od lani pa je očitna ... Če sem lani od začetka pobočja do vhoda Centralne grape potreboval skoraj slabo uro, zdaj brez divjanja in večjega napora pridem v dvajsetih minutah ... Prav tako do koče Vrtača - slabih 14 min, pa še to v intervalih in ne konstantnem tempu. Za primerjavo - lani sem vedno porabil med 20 in 30 minut. Dokaz, da se trening obrestuje! Mogoče na treningih ni prijetno, ampak je zato užitek, ko greš smučat, toliko večji, da na treningu z veseljem skloniš glavo in guraš dalje ...



Elan Ibex 84 Carbon 2018

Zaenkrat še ne morem veliko povedati o smučeh, lahko pa rečem, da so izredno lahke, igrive in pripravljene ne marsikateri izziv. Moj najlažji smučarski set sestavljajo:

- Ibex 84 Carbon (Ja, je malce težja od XTL verzije, vendar je zato trša)
- vezi Dynafit Superlite 2.0 12
- kože Pomoca Race Pro 2.0 ali Free Climb 2.0

Tomažu in Dynafitu se moram izredno zahvalit za zgoraj omenjene vezi. Najlepša hvala za podporo, Tomažu pa želim hitro okrevanje.

Vezi so mešanica pravih temovalnih vezi z izredno nizko težo, a so za razliko od njih močnejše. Dodan je DIN standard 12, torej po moči so izenačene z Radical FT 2.0, vendar so od njih lažje za skoraj kilogram.

PS:

Dodajam še tole :)
https://soundcloud.com/val202/ilka-stuhec-zadnja-minuta-smuka-st-moritz !!!!

petek, 03. februar 2017

Projekt #40Spustov v zaključni fazi

Če po pravici povem, se trenutno tega "projekta" sramujem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem moral časovnico konkretno zamakniti, in to kar v letošnjo sezono. Drugi pa je, da sem veliko preveč smeri, predvsem tistih lažjih in lahko dostopnih, ponovil večkrat; iz preprostega razloga, da sem lahko dal kljukuco zravne številke. Moj prvotni in en od glavnih ciljev je bil, da opravim teh 40 spustov do izpolnjenega dvajsetega leta ... 

En od dobrih dni na Begunjščici. Lani jih ni bilo malo.
Če pogledam nazaj, bi to z lahkoto izvedel, ne glede na poškodbo v letu 2015, zaradi katere praktično nisem mogel smučati. Lani sem imel dovolj časa, da bi v aprilu, kljub malo slabšim pogojem presmučal veliko, veliko več smeri, kot pa sem jih. Če smo natančni, sem za svoj dvajseti rojstni dan presmučal svojo trideseto ocenjeno smer in sicer Centralno v Begunjščici, ki sem jo lansko sezono presmučal kar nekajkrat, po tem dnevu pa se v tiste konce nisem vrnil več do poletja.

Žal mi je neskončnih idej in možnosti, ki so se mi podile po mislih. Večinoma so izpuhtele neznano kam ... na kolo, med družbo, v bazen.. V maju praktično nisem več smučal. S prijatelji smo presmučali Pozabljeno smer v Mali Mojstrovki, dan ali dva kasneje sem še enkrat šel gor in dol po Pripravniški, odšli smo smučat na Molltal, kjer smo ulovili majski pršič. Moj zadnji smučarski dan v Sloveniji je bil 7. maja, ko sem optimistično, ampak v strahu, da bom razmere zamudil, odšel pod vzhodno steno Triglava. In česar se bojiš, te tudi doleti ... bil sem dve uri prepozen, sem pa lahko si potem dal duška na spustu s Kredarice, od koder sem letel s 111km/h. Poslednji dan moje lanske sezone je bil 21. maj v Avstriji.

Šele takrat sem se zavedal, da je projekt padel v vodo. In v vodo je padel samo in le zaradi mene samega. Začel sem "bluzit". Zlahka, ampak res zlahka, bi lahko nesel smuči tistih par sto višincev po suhem, in nadaljeval s smučanjem v maju, zgodnjem juniju. Pa nisem. Nisem se imel za turnega smučarja. Bil sem razklan med kolesom, zabušavanjem in smučanjem. 

Mulatjera 636 do Prevale.
Vendar čas naredi svoje. Še nikoli nisem čakal zime tako neučakano, kot jo čakam letos. V glavi se mi je naredil "klik", spoznal sem kdo sem, kaj delam, česa si želim in kakšna je moja pot. V nobeni stvari ne moreš uspeti, če jo delaš na pol. Zato sem opustil vse, kar sem počel na pol in sedaj vso energijo usmerjam v smučanje. Nisem kolesar, nisem fotograf, nisem nič od tega kar sem že drugega počel v življenju. Sem smučar. 

Z vso podporo, ki sem je deležen, ni vrag, da na nek način ne uspem na svoji poti. Vse kar sedaj potrebujem, je čas. Čas, da nabiram izkušnje, se učim in rišem podpise v gorah. 

Kljub štiridesetim smučarskim dnem v letošnji sezoni, ki se sploh še ni začela in ne kaže dobro, da se sploh bo, sem se šele prejšnji teden odpravil v hribe, pod Jalovec. Podlaga je tako zanič, da sem večinoma smučal po kamnih, a hvala bogu sem se dva dni kasneje odpravil v Sella Neveo, kjer sem našel nekaj užitnega snega v hladilniku pod ostenjem Gilbertija.

Nad in pod Gilbertijem.


#25 - Skuta: Skutin steber
#26 - Mangart: Zimska z Italijansko
#27 - Stenar čez Vratca
#28 - Velika Mojstrovka
#29 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#30 - Begunjščica - Centralna (20. RD)
#31 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#32 - Mala Mojstrovka: Pozabljena
#33 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#34 - Jalovčev ozebnik (2017)

Še šest. Lahko sta to dva dobra dneva z lahkimi nogami in frišno glavo, lahko pa sta to dva meseca z nič snega in dežjem na 2000vm. 

petek, 27. januar 2017

Prvič letos v Ozebniku

200km do Planice

Zadnje čase glave nimam ravno na mestu in današnje jutro je bilo eno tistih zmedenih. Zjutraj sem peljal sestro na Dolgi most, potem pa nazaj proti Gorenjski, spotoma sem se še ustavil doma, saj sem pozabil denarnico ... in se odpeljal via Planica. Na Jesenicah kliče mama - "a maš ti dvoje pancarje?" in obrnem nazaj proti Ljubljani. In potem spet nazaj. V tem času bi bil že iz Tamarja nad gozdom ...


















Dolga je dolina tamarska

WC z razgledom
Čeprav sem v dokaj sprejemljivem času petintridesetih minut prišel do doma v Tamarju, ravnine tam še zdaleč ni konec, ampak se vleče še nadaljne pol ure. In tam mi je hitrost znatno padla. Deloma zaradi konkreeeetno naluknjane špure, deloma zaradi moje volje in pa ničelne višine snega, zaradi katere sem moral ves čas gledati po minskem polju, ki je vztrajno čakal, da dodatno natrga že tako uboge kože. Sredi melišča sem se vdal kamnitim vojakom in šel peš direktno navzgor, kar se je izkazalo za hitrejšo rešitev. Nato pa spet na smučeh naprej do vstopa v ozebnik. Za lutanje po minskem polju sem porabil cele dve uri. Preden sem se lotil ozebnika sem še pojedel par grižljajev ploščice in popil par požirkov, ker pa le paše in je dobro kaj vase dat.


Leti, leti, kamen

Če je kje treba bit zgoden, je to v Jalovčevemu ozebniku. In če kje kdaj letijo skale z neba, je to tudi v Jalovčevemu ozebniku. Imel sem še 10min do izstopa na sonce, kjer sem se spomnil, da bi lahko naredil par posnetkov in ravno v trenutku, ko sem hotel snet čelado in nastavit kamerco, je nad mano začelo žvižgat... ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imel tako hiter refleks, kot tokrat, ko sem se v milisekundi vrgel na tla s čelado na glavi in rokami na vratu. Blizu je bilo, kakih 5m stran je pristala pošiljka ... No, od tistega trenutka dalje nisem več razmišljal o posnetkih, ampak navil tempo in letel ven, na sonce. :)



Na soncu pa presenečenje ... vse ledeno. Če bi imel IQ malo višji, bi si dereze dal gor že prej, tako pa sem na silo zborbal do stene, zadnji del z obema cepinoma. Največja umetnost je bilo razbijanje ledu in trdega snega, kjer sem si uredil poličko za menjavo na smuči in povratek na minsko polje. Sicer ne vem, kaj točno sem počel toliko časa tam gor, ampak čudežno je minilo skoraj 20 min preden sem svojo rit spokal nazaj dol.

Rodeo

Ta izraz sem zasledil že večkrat med turnosmučarskimi objavami in sedaj ga lahko uporabim še jaz. Snežna podlaga je bila od vrha do podna tako raznolika, da niti za en zavoj vnaprej ne veš, kaj te čaka. Najprej povsem pomrznjeno, sledila je mehka kloža, pa spet led. Na vstopu v ozebnik sem prvič do sedaj uporabil cepin, ker je bilo tako ledeno, da enostavno nisem imel dobrega občutka ... je bil le prvi spust te sezone in bolje po pameti. Ne spomnim se sploh, kdaj sem nazadnje uporabil cepin na spustu, vendar danes sem ga imel ves čas pripravljenega, zataknjenega za naramnico. Po ledenih ploščah je sledila mehka kloža in čeprav so bili zavoji za moje pojme nerodni in kratki, sem v njih užival.



Pod ozebnikom se je našlo še par metrov uležanega pršiča, kmalu zatem pa bombe vsepovsod in danes sem dodobra "nabrusil" robnike ... pa ravno nekaj dni nazaj sem bil pameten, da pazim na svojo opremo. Dobro, da so tele smuči še lanske, ker če bi z novimi počel take bedarije, bi šel raje na Kotovo sedlo prespat. :)

Tek na smučeh

Po čaju, ki je bil en mojih redkih obiskov v kočah, je sledil še freestyle. Pa ne tisti v smučarskem parku, ampak nordijski. Dobrih 10 minut traja, če se malo potrudiš in potrudil sem se ravno toliko, da me je zamikala investicija v nabavo tekaških smuči. Nazadnje smo tekli na Rogli, Žiga in Primož se verjetno dobro spomnita sidra na Mašin Žagi ter prof. Fetiha, ki je norel za nami. :))

Oprema:

Elan Ripstick 96 z Dynafit TLT Speed, Contour kože
- Tecnica Zero G Guide
- Black Diamond Fixed lenght karbonske palice s kevlar ojačitvijo (priporočam) (nadomestek za LEKI)
- Osprey Kamber 32
- Black Diamond Vector čelada
- Edelrid Rage cepini
- Petzl dereze, ne vem z glave modela :)
- Norrona Lyngen hlače, Lofoten Warm1 flis, Falketind brezorkavnik, Bitihorn vetrovka
- Merino dolga majica, Dynafit trak
- LEKI rokavice
- Energy Cake jogurt

To bo po mojem to :)

sreda, 25. januar 2017

Začelo se je

Zima se je zamaknila

Z družbo nad jeseniškimi gozdovi. foto Anže Čokl
Na februar. Že nekaj let zapored smo deležni poznih zim in letošnja je zaenkrat na las podobna lanski. Najprej decemberska suša, ki ji je sledil mrzel januar z eno pošiljko snega, ki je pričarala vsaj malo zimskega vzdušja, vendar ne pa prave zime, nato pa zdaj inverzija, ki ji bo sledil vremenski preobrat in, upajmo, prava zima.

Globalno segrevanje da ali ne, nevem. Vem pa, da so se zračni in morski tokovi spremenili ravno toliko, da južne Alpe padavin ne dobijo. To se dogaja, ker prihajajo cikloni iz Atlantskega oceana nad sever grebena Alp, kjer se zgodi tako imenovani "Nordstau". To za nas na žalost pomeni, da ne dobimo nič padavin, ampak ravno nasprotno - sončno vreme in topel zrak. Ko bo prišla fronta z JZ ali J, torej Mediterana in Jadranskega morja, pomešana z mrzlim zrakom, se lahko nadejamo prave zime. 


Ideje o ultri

Ravno zaradi te zakasnitve zime, ko je pravega smučanja v gorah izjemno malo, oziroma, ga sploh ni, je več časa za treninge, čeprav sem mnenja, da boljšega treninga kot gibanja v pravih gorah, enostavno ni. Med blodnjami po kuclju pred domačim pragom, ki mu večina ljubljanske populacije reče "Šmarka", zame pa bo vedno Šmarna gora, ter na Krvavcu, so se mi začele porajati ideje o ultraških preizkušnjah ... smučarskih, da se razume. Torej v enem dnevu narediti maksimalno kolikor lahko, oziroma, če smo iskreni, več kolikor si sploh sposoben.

Prečenje Golice prejšnji teden.
Vem, da sem malce nor, nisem pa prepričan, da sem dovolj nor za take stvari ... Sicer imam svojo ultro že "ogledano", vendar preden sploh kaj napišem o tem, bi se prej rad preizkusil na nekaj krajših variantah, da občutim če je to res zame.

Trasa, ki jo načrtujem v Julijskih Alpah, ni lahka, je tehnično dokaj zahtevna, predvsem pa je zelo izpostavljena in naporna, kljub temu, da na zemljevidu ne deluje tako. Velik del poteka po grebenih, trasa pa poteka čez tri znamenite in visoke gore Julijskih Alp. Na oko znese slabih 40 kilometrov in nekaj čez 4000 višinskih metrov.

Kaj potrebujem za ultro? No brez snega ne gre. Torej sneg. Čas. Tako za izvedbo, kot za pripravo na tak projekt, k temu spada tudi premik ure na poletni čas. Projekt imam namen speljati v spomladanskem času, ko bo sneg predelan in bo omogočal hitro hojo tako na smučeh, kot tudi na derezah ... že do prvega vrha je več kot 1500m vzpona brez prekinitve. Oprema? Predvsem lahka in tista, ki ji zaupam.