petek, 27. januar 2017

Prvič letos v Ozebniku

200km do Planice

Zadnje čase glave nimam ravno na mestu in današnje jutro je bilo eno tistih zmedenih. Zjutraj sem peljal sestro na Dolgi most, potem pa nazaj proti Gorenjski, spotoma sem se še ustavil doma, saj sem pozabil denarnico ... in se odpeljal via Planica. Na Jesenicah kliče mama - "a maš ti dvoje pancarje?" in obrnem nazaj proti Ljubljani. In potem spet nazaj. V tem času bi bil že iz Tamarja nad gozdom ...


















Dolga je dolina tamarska

WC z razgledom
Čeprav sem v dokaj sprejemljivem času petintridesetih minut prišel do doma v Tamarju, ravnine tam še zdaleč ni konec, ampak se vleče še nadaljne pol ure. In tam mi je hitrost znatno padla. Deloma zaradi konkreeeetno naluknjane špure, deloma zaradi moje volje in pa ničelne višine snega, zaradi katere sem moral ves čas gledati po minskem polju, ki je vztrajno čakal, da dodatno natrga že tako uboge kože. Sredi melišča sem se vdal kamnitim vojakom in šel peš direktno navzgor, kar se je izkazalo za hitrejšo rešitev. Nato pa spet na smučeh naprej do vstopa v ozebnik. Za lutanje po minskem polju sem porabil cele dve uri. Preden sem se lotil ozebnika sem še pojedel par grižljajev ploščice in popil par požirkov, ker pa le paše in je dobro kaj vase dat.


Leti, leti, kamen

Če je kje treba bit zgoden, je to v Jalovčevemu ozebniku. In če kje kdaj letijo skale z neba, je to tudi v Jalovčevemu ozebniku. Imel sem še 10min do izstopa na sonce, kjer sem se spomnil, da bi lahko naredil par posnetkov in ravno v trenutku, ko sem hotel snet čelado in nastavit kamerco, je nad mano začelo žvižgat... ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imel tako hiter refleks, kot tokrat, ko sem se v milisekundi vrgel na tla s čelado na glavi in rokami na vratu. Blizu je bilo, kakih 5m stran je pristala pošiljka ... No, od tistega trenutka dalje nisem več razmišljal o posnetkih, ampak navil tempo in letel ven, na sonce. :)



Na soncu pa presenečenje ... vse ledeno. Če bi imel IQ malo višji, bi si dereze dal gor že prej, tako pa sem na silo zborbal do stene, zadnji del z obema cepinoma. Največja umetnost je bilo razbijanje ledu in trdega snega, kjer sem si uredil poličko za menjavo na smuči in povratek na minsko polje. Sicer ne vem, kaj točno sem počel toliko časa tam gor, ampak čudežno je minilo skoraj 20 min preden sem svojo rit spokal nazaj dol.

Rodeo

Ta izraz sem zasledil že večkrat med turnosmučarskimi objavami in sedaj ga lahko uporabim še jaz. Snežna podlaga je bila od vrha do podna tako raznolika, da niti za en zavoj vnaprej ne veš, kaj te čaka. Najprej povsem pomrznjeno, sledila je mehka kloža, pa spet led. Na vstopu v ozebnik sem prvič do sedaj uporabil cepin, ker je bilo tako ledeno, da enostavno nisem imel dobrega občutka ... je bil le prvi spust te sezone in bolje po pameti. Ne spomnim se sploh, kdaj sem nazadnje uporabil cepin na spustu, vendar danes sem ga imel ves čas pripravljenega, zataknjenega za naramnico. Po ledenih ploščah je sledila mehka kloža in čeprav so bili zavoji za moje pojme nerodni in kratki, sem v njih užival.



Pod ozebnikom se je našlo še par metrov uležanega pršiča, kmalu zatem pa bombe vsepovsod in danes sem dodobra "nabrusil" robnike ... pa ravno nekaj dni nazaj sem bil pameten, da pazim na svojo opremo. Dobro, da so tele smuči še lanske, ker če bi z novimi počel take bedarije, bi šel raje na Kotovo sedlo prespat. :)

Tek na smučeh

Po čaju, ki je bil en mojih redkih obiskov v kočah, je sledil še freestyle. Pa ne tisti v smučarskem parku, ampak nordijski. Dobrih 10 minut traja, če se malo potrudiš in potrudil sem se ravno toliko, da me je zamikala investicija v nabavo tekaških smuči. Nazadnje smo tekli na Rogli, Žiga in Primož se verjetno dobro spomnita sidra na Mašin Žagi ter prof. Fetiha, ki je norel za nami. :))

Oprema:

Elan Ripstick 96 z Dynafit TLT Speed, Contour kože
- Tecnica Zero G Guide
- Black Diamond Fixed lenght karbonske palice s kevlar ojačitvijo (priporočam) (nadomestek za LEKI)
- Osprey Kamber 32
- Black Diamond Vector čelada
- Edelrid Rage cepini
- Petzl dereze, ne vem z glave modela :)
- Norrona Lyngen hlače, Lofoten Warm1 flis, Falketind brezorkavnik, Bitihorn vetrovka
- Merino dolga majica, Dynafit trak
- LEKI rokavice
- Energy Cake jogurt

To bo po mojem to :)

sreda, 25. januar 2017

Začelo se je

Zima se je zamaknila

Z družbo nad jeseniškimi gozdovi. foto Anže Čokl
Na februar. Že nekaj let zapored smo deležni poznih zim in letošnja je zaenkrat na las podobna lanski. Najprej decemberska suša, ki ji je sledil mrzel januar z eno pošiljko snega, ki je pričarala vsaj malo zimskega vzdušja, vendar ne pa prave zime, nato pa zdaj inverzija, ki ji bo sledil vremenski preobrat in, upajmo, prava zima.

Globalno segrevanje da ali ne, nevem. Vem pa, da so se zračni in morski tokovi spremenili ravno toliko, da južne Alpe padavin ne dobijo. To se dogaja, ker prihajajo cikloni iz Atlantskega oceana nad sever grebena Alp, kjer se zgodi tako imenovani "Nordstau". To za nas na žalost pomeni, da ne dobimo nič padavin, ampak ravno nasprotno - sončno vreme in topel zrak. Ko bo prišla fronta z JZ ali J, torej Mediterana in Jadranskega morja, pomešana z mrzlim zrakom, se lahko nadejamo prave zime. 


Ideje o ultri

Ravno zaradi te zakasnitve zime, ko je pravega smučanja v gorah izjemno malo, oziroma, ga sploh ni, je več časa za treninge, čeprav sem mnenja, da boljšega treninga kot gibanja v pravih gorah, enostavno ni. Med blodnjami po kuclju pred domačim pragom, ki mu večina ljubljanske populacije reče "Šmarka", zame pa bo vedno Šmarna gora, ter na Krvavcu, so se mi začele porajati ideje o ultraških preizkušnjah ... smučarskih, da se razume. Torej v enem dnevu narediti maksimalno kolikor lahko, oziroma, če smo iskreni, več kolikor si sploh sposoben.

Prečenje Golice prejšnji teden.
Vem, da sem malce nor, nisem pa prepričan, da sem dovolj nor za take stvari ... Sicer imam svojo ultro že "ogledano", vendar preden sploh kaj napišem o tem, bi se prej rad preizkusil na nekaj krajših variantah, da občutim če je to res zame.

Trasa, ki jo načrtujem v Julijskih Alpah, ni lahka, je tehnično dokaj zahtevna, predvsem pa je zelo izpostavljena in naporna, kljub temu, da na zemljevidu ne deluje tako. Velik del poteka po grebenih, trasa pa poteka čez tri znamenite in visoke gore Julijskih Alp. Na oko znese slabih 40 kilometrov in nekaj čez 4000 višinskih metrov.

Kaj potrebujem za ultro? No brez snega ne gre. Torej sneg. Čas. Tako za izvedbo, kot za pripravo na tak projekt, k temu spada tudi premik ure na poletni čas. Projekt imam namen speljati v spomladanskem času, ko bo sneg predelan in bo omogočal hitro hojo tako na smučeh, kot tudi na derezah ... že do prvega vrha je več kot 1500m vzpona brez prekinitve. Oprema? Predvsem lahka in tista, ki ji zaupam.