sreda, 25. januar 2017

Začelo se je

Zima se je zamaknila

Z družbo nad jeseniškimi gozdovi. foto Anže Čokl
Na februar. Že nekaj let zapored smo deležni poznih zim in letošnja je zaenkrat na las podobna lanski. Najprej decemberska suša, ki ji je sledil mrzel januar z eno pošiljko snega, ki je pričarala vsaj malo zimskega vzdušja, vendar ne pa prave zime, nato pa zdaj inverzija, ki ji bo sledil vremenski preobrat in, upajmo, prava zima.

Globalno segrevanje da ali ne, nevem. Vem pa, da so se zračni in morski tokovi spremenili ravno toliko, da južne Alpe padavin ne dobijo. To se dogaja, ker prihajajo cikloni iz Atlantskega oceana nad sever grebena Alp, kjer se zgodi tako imenovani "Nordstau". To za nas na žalost pomeni, da ne dobimo nič padavin, ampak ravno nasprotno - sončno vreme in topel zrak. Ko bo prišla fronta z JZ ali J, torej Mediterana in Jadranskega morja, pomešana z mrzlim zrakom, se lahko nadejamo prave zime. 


Ideje o ultri

Ravno zaradi te zakasnitve zime, ko je pravega smučanja v gorah izjemno malo, oziroma, ga sploh ni, je več časa za treninge, čeprav sem mnenja, da boljšega treninga kot gibanja v pravih gorah, enostavno ni. Med blodnjami po kuclju pred domačim pragom, ki mu večina ljubljanske populacije reče "Šmarka", zame pa bo vedno Šmarna gora, ter na Krvavcu, so se mi začele porajati ideje o ultraških preizkušnjah ... smučarskih, da se razume. Torej v enem dnevu narediti maksimalno kolikor lahko, oziroma, če smo iskreni, več kolikor si sploh sposoben.

Prečenje Golice prejšnji teden.
Vem, da sem malce nor, nisem pa prepričan, da sem dovolj nor za take stvari ... Sicer imam svojo ultro že "ogledano", vendar preden sploh kaj napišem o tem, bi se prej rad preizkusil na nekaj krajših variantah, da občutim če je to res zame.

Trasa, ki jo načrtujem v Julijskih Alpah, ni lahka, je tehnično dokaj zahtevna, predvsem pa je zelo izpostavljena in naporna, kljub temu, da na zemljevidu ne deluje tako. Velik del poteka po grebenih, trasa pa poteka čez tri znamenite in visoke gore Julijskih Alp. Na oko znese slabih 40 kilometrov in nekaj čez 4000 višinskih metrov.

Kaj potrebujem za ultro? No brez snega ne gre. Torej sneg. Čas. Tako za izvedbo, kot za pripravo na tak projekt, k temu spada tudi premik ure na poletni čas. Projekt imam namen speljati v spomladanskem času, ko bo sneg predelan in bo omogočal hitro hojo tako na smučeh, kot tudi na derezah ... že do prvega vrha je več kot 1500m vzpona brez prekinitve. Oprema? Predvsem lahka in tista, ki ji zaupam.


Moj pristop k turnemu smučanju

Kljub temu, da se ne ukvarjam s tekmovalnim, ampak prostim turnim smučanjem, precej časa in energije vlagam v trening. Mogoče se po tem razlikujem od drugih, vendar se mi zdi to pomemben del smučanja, poleg tega ti to lahko koristi v najbolj ključnih momentih. Zdi se mi, da dobra fizična pripravljenost pomembno vpliva tudi na psiho, je pa res, da če glava v ključnih momentih ne dela tako, kot bi morala, ne pomaga niti 1000 ur treninga ...

Samo še en od dni preživetih na Krvavcu.
Močno se razlikujem tudi po tehničnem delu, kar je tudi moja najšibkejša točka, ki pa se je zavedam in to je plezanje. Poleti ne plezam ne v skali, ne v stencah, pozimi pa na led zaidem zares redko. Enostavno me to ne veseli in po tem ne čutim potrebe. Cepinov v roke ne primem dokler se z njimi ne vzpnem nekam, od koder bom lahko tudi smučal. Spusti na peš in daleč naokoli ali pa po štriku, mi enostavno ne dišijo.
Veliko raje treniram svojo malo pumpico in delam na vzdržljivosti, ki se mi zdita za moje projekte pomembnejši od same moči.


Pozabljene stvari pustite pri miru

V prejšnjem tednu me je razjezilo dejsto, da sem na parkirišču pozabil palice. Na praznem parkirišču, "bogu iza nogu", kot bi rekli južni sosedje. Nikjer nikogar. Da nekaj pogrešam, sem opazil popoldne, ko sem se spet usedel v avto, kjer bi morale bit palice. In sem letel nazaj pod Golico, dobesedno. Po mojem sem postavil rekord iz Tacna do Planine pod Golico. In bolj kot moja pozabljivost me je razjezilo dejstvo, da je nekdo palice odnesel s parkirišča. Zakaj, ljudje? Osebno se mi zdi logično, da če nekaj pozabiš, boš to prišel tudi iskat na mesto, kjer si to reč pozabil. Ne rečem, drugače se ravna s pozabljenimi telefoni ali dokumenti, kjer zlahka najdeš zmedeno osebo, ki je stvar izgubila.

Sam sem se navadil, da izgubljene predmete postavim na neko vidno mesto, da se jih lažje najde oziroma pusti tam, kjer so bile izgubljene ... Vse ostalo, brez da objaviš oglas "najdeno", smatram za krajo. In tako sem se sprijaznil, da svojih novih palic ne bom več videl.


Prvi pršič letos

Ker nekaj zime je pa vseeno prišlo v naše in bližnje kraje, še malo o tem. Med tem, ko sem gledal fotografije iz Avstrije, kako se nekateri podijo po pršiču do bokov in višje, sem šele dojel kako zelo potrebujemo ta prekleti sneg. In je prišel, malo za tem. Sicer samo za silo, ampak je. In smo ga šli izkoristit. Anže je bil takoj za akcijo, kljub temu, da se je prejšne dni podil po globokem pršiču v Avstriji, In s seboj seveda vzel kanonažo in ustvaril je nekaj res dobrih fotk, še pomembnejše od tega pa so ideje, ki so tam nastale.

Izkoriščanje tistih 25cm snega, ki ga je nasulo prejšnji vikend. foto Anže Čokl
Zaenkrat še po avtocesti, kmalu za tem po svoje. foto Drejc
Na žalost vseh se je po sneženju okrepil veter, ki je sneg dobesedno odnesel. Kam, ne ve nihče, so pa hribi zdaj skoraj v enakem stanju kot pred sneženjem ... zeleni. Preden je veter dokončno uspel odpihnit vso podlago, sem to še enkrat na hitro izkoristil in opravil prečenje Golice, dva dni kasneje pa smo se odpravili k severnim sosedom, ki imajo za razliko od nas prvovrsten sneg in neskončna pobočja.

Področje na katerega smo se odpravili in je Drejc tam vandral že nekaj dni prej in še kak dan kasneje, je ogromno. In na našo srečo se turnosmučarsko-planšarska miselnost ne spreminja - zaenkrat še vsi smučajo tam, kjer je najbolj zvoženo, zato smo ves dan uživali v samoti in ležernem tempu. Področje je tako zanimivo, da se bom tja v kratkem spet odpravil in tam izkusil svoj prvi krajši ultraški trening.

Kljub letošnjim slabim 40 dnem na snegu, nisem pisal bloga. Enostavno nisem imel pravega motiva za pisanje, poskusil sem nekajkrat, vendar brez uspeha. Zato se opravičujem vsem, ki ste na novo objavo čakali kar nekaj časa. Upam in se bom potrudil, da se zdaj začenja tudi nekoliko bolj redno pisanje z moje strani.

Gremo mi po svoje.








Oprema

Jeseni sem obljubil, da bom pisal tudi o opremi. Torej:
- Elan Ripstick 96 z Dynafit TLT Speed za treninge in "šodr",
- Elan Ripstick 106 z Dynafit Superlight 2.0 12, ki pa jih še nisem postavil na sneg,
- Elan Ripstick 116 z Dynafit TLT Radical FT 2.0, za tistih par pršičastih dni,

- nahrbtniki Osprey:
 - za treninge na smučiščih Osprey Zealot 15,
 - za turno Osprey Kamber 32
 - občasno za tek Osprey Rev 6 (ravno je ven prišel nov, prenovljen in veliko boljši model Duro),
 - po šoli pa lutam s commuterskih ruzakom Osprey Radial 26,

- palice LEKI Aergon 2 V, ki pa so šle neznano kam,
- rokavice LEKI Tour Pro V GTX,

- poleg normalne prehrane pa uporabljam tudi:
 - energijske ploščice (plošče, ker so konkretne:)) Energy Cake
 - Nduranz Ndure (elektroliti)
 - Nduranz RegN (regeneracija)
 - Nduranz Glutamine (glutamin, za po dolgih in napornih treningih, saj ga porabimo več, kot ga je telo zmožno proizvesti)

- VODA!! Ne pozabljajmo na ustrezno hidracijo! :)

**PS: pozabil sem na pancarje! Tecnica Zero G Guide!

Ni komentarjev:

Objavite komentar