nedelja, 12. februar 2017

Prva tekma in prvič na turnih smučeh

Moja prva tekma

Če sem v preteklih dveh mesecih že nekaj časa posvetil gledanju v tla - to je skoraj vse kar lahko delaš med treningi, sem se odločil, da bi se mogoče preizkusil tudi na kakšni tekmi tekmovalnega turnega smučanja. In sem se prijavil na Državno prvenstvo v vzponu - Zvoh Night Attack. Tja sem odšel povsem brez pričakovanj, iz čiste zabave.

Sicer daleč od tega, da bi konkuriral najboljšim, vendar sem z rezultatom super zadoovljen. Od 42 turnih smučarjev sem dosegel 17. mesto, kar je bilo nad mojimi pričakovanji. Kljub temu pa vem, da sem storil par napakic tako, da bi lahko bil še višje. No, mučenje mi je bilo tako všeč, da sem se odločil nastopiti na vseh nadaljnih turnih tekmah, haha. Naslednjo nedeljo je Državno prvenstvo v Rally-ju in samo upam lahko, da bom mel kolikor toliko hitre menjave. Ponovno pa grem tja spet zgolj za zabavo in se že veselim.


Na frišnega s turnimi dilcami

Edino kar sva uspela spravti skupaj na Voglu :) 
V torek, ko je vse kazalo, da se bo pokazal sonček, sva z Anžetom suvereno odletela na Vogel z namenom narest par dobrih fotk. Vremenski in snežni pogoji so bili tako dobri, da sva po dveh urah raje odšla nazaj v Ljubljano. :)

Naslednji dan, na praznik, pa se nam je bolje izšlo. Sicer v smeri vse ovčjereje - na Viševnik, smo se odpravili Anže, Miro, Boštjan in jaz, a smo kmalu šli z ritjo za nosom, tja kjer smo že večkrat bili deležni dobrih pogojev medtem, ko je bila povsod naokrog snežna podlaga bolj skromna. In tudi tokrat smo dobili kar smo iskali, četudi za kratek čas.

Že po drugem spustu se je sneg rahlo ojužil in nato pomrznil, zato smo se odpravili nazaj proti Rudnemu polju. Ker sem po naši zabavi imel še druge opravke, sem preostanek časa izkoristil še za krajši trening. Tako se je v sredo nabralo dobrih 7 ali slabih 8 ur na smučkah.

Anže je naredil odlične fotke in tale spodaj je definitivno moja najbojša smučarska fotografija do sedaj.

Tudi z ožjimi smučmi se da, samo filing je malce bolj strašljiv. :)


Prvič sem tudi smučal s turnimi in ne freeride smučmi. Lahko rečem, da nisem še povsem vajen ožine smuči, vendar mi z vidika teže in hitrosti navzgor zelo ustrezajo ... Govorim o Elanovih smučeh za naslednjo sezono - Ibex 84 Carbon. Kljub temu, da so to daleč najožje  in najlažje smuči, kar sem jih kdaj uporabljal, sem z malce časa in prilagoditve prišel do spoznanja, da bi se dalo z njimi odpeljat tudi kak hitrejši spust, vendar seveda s svojimi omejitvami. Za tri-mestne hitrosti bom definitivno še vedno raje peljal široke plohe. :)



Spet doma

Pa ne doma v Ljubljani, ampak doma v objemu Begunjščice. Prvič letos sem se odpravil na Zelenico in če sem je bil lani spomladi že naveličan, sem se prihoda na Ljubelj v petek zelo razveselil. Gužve ni bilo in z največjim veseljem sem se spet zapodil dvakrat gor in dol po Centralnem plazu in dve urci je minilo kot bi mignil. Včeraj sem ponovno odšel gor, ampak najprej prvič in zadnjič v življenju na Triangel, do koder sem naredil trening, potem pa še malo na Centralnega ... Ko sem že mislil it domov, sem srečal Jana, Krištofa in Luko in seveda odšel narest še par zavojev. :)

Fantje, hvala za špuro :)


Razlika v časih od lani pa je očitna ... Če sem lani od začetka pobočja do vhoda Centralne grape potreboval skoraj slabo uro, zdaj brez divjanja in večjega napora pridem v dvajsetih minutah ... Prav tako do koče Vrtača - slabih 14 min, pa še to v intervalih in ne konstantnem tempu. Za primerjavo - lani sem vedno porabil med 20 in 30 minut. Dokaz, da se trening obrestuje! Mogoče na treningih ni prijetno, ampak je zato užitek, ko greš smučat, toliko večji, da na treningu z veseljem skloniš glavo in guraš dalje ...



Elan Ibex 84 Carbon 2018

Zaenkrat še ne morem veliko povedati o smučeh, lahko pa rečem, da so izredno lahke, igrive in pripravljene ne marsikateri izziv. Moj najlažji smučarski set sestavljajo:

- Ibex 84 Carbon (Ja, je malce težja od XTL verzije, vendar je zato trša)
- vezi Dynafit Superlite 2.0 12
- kože Pomoca Race Pro 2.0 ali Free Climb 2.0

Tomažu in Dynafitu se moram izredno zahvalit za zgoraj omenjene vezi. Najlepša hvala za podporo, Tomažu pa želim hitro okrevanje.

Vezi so mešanica pravih temovalnih vezi z izredno nizko težo, a so za razliko od njih močnejše. Dodan je DIN standard 12, torej po moči so izenačene z Radical FT 2.0, vendar so od njih lažje za skoraj kilogram.

PS:

Dodajam še tole :)
https://soundcloud.com/val202/ilka-stuhec-zadnja-minuta-smuka-st-moritz !!!!

petek, 03. februar 2017

Projekt #40Spustov v zaključni fazi

Če po pravici povem, se trenutno tega "projekta" sramujem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem moral časovnico konkretno zamakniti, in to kar v letošnjo sezono. Drugi pa je, da sem veliko preveč smeri, predvsem tistih lažjih in lahko dostopnih, ponovil večkrat; iz preprostega razloga, da sem lahko dal kljukuco zravne številke. Moj prvotni in en od glavnih ciljev je bil, da opravim teh 40 spustov do izpolnjenega dvajsetega leta ... 

En od dobrih dni na Begunjščici. Lani jih ni bilo malo.
Če pogledam nazaj, bi to z lahkoto izvedel, ne glede na poškodbo v letu 2015, zaradi katere praktično nisem mogel smučati. Lani sem imel dovolj časa, da bi v aprilu, kljub malo slabšim pogojem presmučal veliko, veliko več smeri, kot pa sem jih. Če smo natančni, sem za svoj dvajseti rojstni dan presmučal svojo trideseto ocenjeno smer in sicer Centralno v Begunjščici, ki sem jo lansko sezono presmučal kar nekajkrat, po tem dnevu pa se v tiste konce nisem vrnil več do poletja.

Žal mi je neskončnih idej in možnosti, ki so se mi podile po mislih. Večinoma so izpuhtele neznano kam ... na kolo, med družbo, v bazen.. V maju praktično nisem več smučal. S prijatelji smo presmučali Pozabljeno smer v Mali Mojstrovki, dan ali dva kasneje sem še enkrat šel gor in dol po Pripravniški, odšli smo smučat na Molltal, kjer smo ulovili majski pršič. Moj zadnji smučarski dan v Sloveniji je bil 7. maja, ko sem optimistično, ampak v strahu, da bom razmere zamudil, odšel pod vzhodno steno Triglava. In česar se bojiš, te tudi doleti ... bil sem dve uri prepozen, sem pa lahko si potem dal duška na spustu s Kredarice, od koder sem letel s 111km/h. Poslednji dan moje lanske sezone je bil 21. maj v Avstriji.

Šele takrat sem se zavedal, da je projekt padel v vodo. In v vodo je padel samo in le zaradi mene samega. Začel sem "bluzit". Zlahka, ampak res zlahka, bi lahko nesel smuči tistih par sto višincev po suhem, in nadaljeval s smučanjem v maju, zgodnjem juniju. Pa nisem. Nisem se imel za turnega smučarja. Bil sem razklan med kolesom, zabušavanjem in smučanjem. 

Mulatjera 636 do Prevale.
Vendar čas naredi svoje. Še nikoli nisem čakal zime tako neučakano, kot jo čakam letos. V glavi se mi je naredil "klik", spoznal sem kdo sem, kaj delam, česa si želim in kakšna je moja pot. V nobeni stvari ne moreš uspeti, če jo delaš na pol. Zato sem opustil vse, kar sem počel na pol in sedaj vso energijo usmerjam v smučanje. Nisem kolesar, nisem fotograf, nisem nič od tega kar sem že drugega počel v življenju. Sem smučar. 

Z vso podporo, ki sem je deležen, ni vrag, da na nek način ne uspem na svoji poti. Vse kar sedaj potrebujem, je čas. Čas, da nabiram izkušnje, se učim in rišem podpise v gorah. 

Kljub štiridesetim smučarskim dnem v letošnji sezoni, ki se sploh še ni začela in ne kaže dobro, da se sploh bo, sem se šele prejšnji teden odpravil v hribe, pod Jalovec. Podlaga je tako zanič, da sem večinoma smučal po kamnih, a hvala bogu sem se dva dni kasneje odpravil v Sella Neveo, kjer sem našel nekaj užitnega snega v hladilniku pod ostenjem Gilbertija.

Nad in pod Gilbertijem.


#25 - Skuta: Skutin steber
#26 - Mangart: Zimska z Italijansko
#27 - Stenar čez Vratca
#28 - Velika Mojstrovka
#29 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#30 - Begunjščica - Centralna (20. RD)
#31 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#32 - Mala Mojstrovka: Pozabljena
#33 - Mala Mojstrovka: Pripravniška
#34 - Jalovčev ozebnik (2017)

Še šest. Lahko sta to dva dobra dneva z lahkimi nogami in frišno glavo, lahko pa sta to dva meseca z nič snega in dežjem na 2000vm.