petek, 03. november 2017

Blog o marsičem

Ta blog mogoče ne bo klasičen smučarski blog, na nek način pa je nadaljevanje zadnjega objavljenega bloga Sezona pa taka. Zna se zgodit, da bo marsikomu dolgočasen. Vmes sem objavil še enega, ki pa sem ga zaradi lastne varnosti izbrisal, čeprav imam občutek da prepozno. Ampak o tem kdaj drugič ali pa nikoli.

Naj začnem s pomladjo, ko sem že sredi marca smuči postavil v kot. Posvetil sem se študiju, vendar na spomladanskih rokih enostavno nisem imel sreče, naredil nisem skoraj nobenega izpita in nabralo se mi je ogromno stvari za naredit čez poletje. Ves čas sem si govoril, "je že za nekaj dobro", nakar mi Samo Rauter, moj mentor na faksu pove, da v kamniškem Calcit Bike Teamu iščejo trenerja.

Ni bilo tri dni, ko sem se že dobil na sestanku in začel delat v tako kratkem času, da sem potreboval kar nekaj dni, da sem sploh dojel kaj se je zgodilo. Šele sčasoma oziroma še vedno dojemam, kakšna priložnost mi je bila ponujena. Tako sem prevzel skupino mladih in talentiranih gorskih kolesarjev in postal trener. Pred kratkim sem prevzel še vodenje kolesarske šole. Dejansko delam to, kar si želim. Voziti kolo in biti plačan za to? Sestavljati plane in razmišljat kako čim bolje nekaj izvesti? Ni boljšega in na nek način živim sanje. Ob tem trenutku bi se rad zahvalil vsem za zaupanje - tako vodstvu, kot tudi kolegom trenerjem.

Včasih je težko, v glavnem pa je to sanjsko delo.


Faks med tem seveda ni počival in zares sem se trudil narediti vse po svojih najboljših močeh. Še na Evropskem prvenstvu in Svetovnem pokalu sem imel s seboj zapiske in skoraj vsega kar sem se lotil, sem tudi naredil na jesenskih izpitnih rokih.

Na žalost ali pa na srečo se mi na koncu ni izšlo zaradi prvega semestra. Enostavno je bilo preveč in ostalo mi je 5 predmetov od katerih pa dveh niti nisem mogel it opravljat. Vendar bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da se je to zgodilo z razlogom. Ker zdaj ponavljam, imam neizmerno število možnosti za druge stvari poleg faksa, na čelu s trenerstvom in smučanjem. Toliko izkušenj kot si jih bom lahko nabral letos, si jih ne bi mogel niti v treh letih faksa. Poleg tega sem končno pridobil Status trenerja, ki sem si ga tako zelo želel že lani in bom lažje opravil določene obveznosti. Kar pa je še najbolje, za opravit imam samo izpite in čas bom zares lahko izkoristil. Upam, da tudi končno za kakšno resnejše smučanje v tujini.

To bi bilo na hitro to glede mojega študija in stvari povezanih z njim, rad pa bi se dotaknil še smučarske zgodbe, ki se seveda nadaljuje tam, kjer je ostala. Še vedno sem pristaš treninga in za letos sem se odločil, da bom vse skupaj malenkost zamaknil, ostalo pa bo ostalo dokaj isto. Tako kot sem treniral lansko leto je bilo odlično, pripravljenost je bila dobra in vse kar je manjkalo so bile na koncu dobre razmere. Lani sem zbolel sredi zime, vendar ne zaradi pretreniranja kot jih je kar nekaj reklo, vendar zaradi virusa, ki Ga nisem bil vajen. Torej bo način treninga ostal isti, vendar bom letos dodal še nekaj zraven z večjo količino hribov, mogoče celo peš, če razmere ne bodo ugodne.

Eden prvih treningov brez kolesa letos Avgusta.
Morje mi je postalo neizmerno všeč.
Tako kot sem že lani bi rad tudi letos z novembrom stal na smučeh in odšel v Avstrijo in letos prvič ne bom mel problemov s financami. Če sem bil lani v tem času še večino časa na kolesu, sem letos že nekje pri razmerju 1:1 kolo:tek/hoja in zna se zgoditi, da v primeru slabega vremena kmalu ostaneta samo še klanec in moč, čeprav bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da mi trening na kolesu najbolj ustreza ravno zaradi regeneracije, sploh recimo po treningih, kjer pri hoji/teku obremenjuješ kvadricepse do onemoglosti in se greš potem lahkotno razpeljat po ravnem. Sicer je mučno, ampak naslednji dan se zbudiš kot prerojen.

Neskončne širine Avstrijskih hribov z neskončno možnosti.
O projektih ne bom pisal. Sta dva razloga. Poglavitni razlog zato se mi zdi gospa Karma. Do sedaj sem veliko pisal o tem in velikorat se je zgodilo, da so moje ideje splavale po dežju in je vse potihnilo v pozabo, zato bom stvari zadržal zase in napisal kaj sproti, če mi bo uspelo izvesti kaj od zamišljenega. Drugi razlog pa je ta, da se svojih projektov sramujem, ker se tako dolgo vlečejo in bi bil veliko bolj vesel, če jih sploh ne bi bilo. Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega prilezel sem, kjer sem zdaj. Tako kot sem si rekel letos že nekajkrat ... vse je za nekaj dobro.

No tretji razlog bi lahko bil tudi v družbi, ampak na to se ne mislim naslanjat in se v to niti ne bom spuščal. Smučat imam namen zase, če pa bom sproti kaj pokazal je to moja odločitev in je verjetno padla na podlagi mojega mnenja, da bi bilo zanimivo pogledat tudi za druge. Dlje v tej debati ne grem.

Držimo pesti, da zima pride čimprej in gore pobeli sneg. Treningi gor ali dol, na koncu šteje le to, koliko časa smo zares preživeli v gorah. Srčno upam in močno si želim, da bi se zima končno spet začela z decembrom in ne marcom, drugače se bo treba res izselit iz te luknje.

lp Simon