četrtek, 21. december 2017

Zdaj gre zares!

Tale blog, po dolgem času, ne bo jamranje. Oziroma ne bo "jočing" kot mi je ljubše. Bo nekakšna hvalnica teti zimi, ki se je končno spet spomnila na nam ljubo Slovenijo in nas obdarila s snegom.

Lepo prši zadnje dni. foto Anže Čokl


Meditacija. foto Čokl




Bili smo enajstega enajstega 2017, bila je sobota in sredi dneva sem se odpravil narest prvih nekaj zavojev na Soriško planino. Tega dne ne bom pozabil nikoli, saj se je zgodilo to, kar smo že nekaj tednov pričakovali, pa vendar upali, da se to vseeno ne zgodi ... ravno sem se pripeljal do podna Sorice, nazaj nataknil kože in začel hoditi, ko je zazvonil telefon. Bila je mami, jaz pa sem se sesedel na tla, nevedoč kaj narediti, v katero smer iti. Umrla je babi, moja večna podpornica pri vsem kar sem do sedaj počel in čeprav sem na nek način, priznam, že čakal, da bo vsega trplenja konec, me je to zelo, zelo prizadelo. Vedno sem si govoril, smrt bližnjega slej ko prej pride in z njo se moraš sprijaznit in it naprej ... prvih nekaj dni nisem bil zmožen ničesar, čeprav sem delal vse enako kot prej. Potem pa te zadane, ko pride na vrsto pogreb in se spet sesuješ ... ne, težko se je sprijaznit. Še vedno bi jo včasih rad poklical, ko se peljem mimo blokov, v katerih je včasih živela, se spomnim vseh lepih trenutkov. Težko je.


Ampak! Babi je vedno vrjela vame. Mogoče ni bila ravno najboljša mati, bila pa je odlična babica, ki je znala poskrbeti za vnuke. Vedno sem ji moral pripovedovat kako je v hribih, ker je tudi ona sama, še kot punca, zelo rada hodila v gore, še posebaj Kamniške so ji bile pri srcu. Zdaj ji ne bom rabil več, ker od zgoraj se po mojem vidi več. Vse pod kontrolo. :)

Enkrat in edinkrat, da sem letos stal na ta ozkih smučkah.
Ko pa sem, sem fajn naštrikal špuro :)
Zima se je zame začela tako kot zdaj že dve, tri leta na Zelenici, ko letam po Begunjščici in odkrivam nove luknje in se vlačim po starih. Prav kaj posebno novega od lani tam ni, razen še več ljudi, ki rinejo na Triangel. Kljub gneči imam ta kraj rad, saj se z malo svobodnjaške pameti hitro otreseš avtoceste in kolone. In Begunjščica je še vedno idealen kraj za trening. Nudi vse, kar rabim tako za kondicijo kot tudi za tehnične stvari.

In ker je zima letos res zima, je tudi sneg pofrajhal tiste skale, ki ne smejo molet ven, če hočeš kaj pametnega posmučat. Najprej smo gonili pršič, nato strmince, pa spet pršič in spet strmince. Če bo šlo tako naprej, bi se bilo kar za navadit. Mogoče se pa letos končno uresničijo ideje in se poklopijo vse stvari, da se odpelje tudi kaj zanimivega in posebnega. Ideje so!

In kdaj veš, da gre zares? Ko končno čutiš, da lahko obračaš noge pod seboj, lahko z lahkoto poskočiš in obrneš v strmini, si pripravljen tudi odrinit kakšen skok in se veseliš vsakega dneva na snegu. S prijatelji, sam, na polno, na izi ...

Letos pri meni zaenkrat zima poteka malo drugače kot je lansko leto, ko sem poleg faksa hodil le trenirat na Krvavec, saj za nek resen sistem treniranja enostavno nimam časa. Še vedno je smučanje na prvem mestu, ampak poleg tega opravljam še dve službi in včasih se vse ne izide. Sploh, ko se katera stranka odloči, da bi imela vse zdaj in takoj. Pa vendar je tako delo v trgovini kot tudi trenerstvo fajn delo, ker je delo z ljudmi in marsikdaj je prijetno. So tudi slabi trenutki, ampak se navadiš in pustiš za sabo.

Na vrhu desnega (gor gledano) ali levega kraka Y? Nikoli nisem vedel kateri je kateri, skratka v nedeljo sem smučal tega.


Drop bunkers, not bombs! foto Anže Čokl
Ta teden sem končno prišel malo k sebi glede časa, kljub temu, da imam jutri sicer izpit ... Ampak zima je za izkoristit in otrokom se govori zgodbe iz hribov, ne iz predavalnice. Tako smo se v torek Anže, Duško in jaz odpravili na naš najvišji cestni prelaz in odšli raziskovat, jaz sem se še posebej oziral proti Prisanku, ki nudi tisti ta pravi smučarski alpinizem. Raziskali smo na koncu bolj malo, saj je veliko pobočji poledenelih in nevarnih, smo pa naredili par lepih zavojev v pršiču ter babjem pšenu. To bo sicer zelo "opasno"ob naslednjih padavinah, vendar smo ga vseeno izkoristili, da ne bo tako neuporaben. No pa tudi z bunkerja smo skakali kot takrat v prvi svetovni..

Danes sem se spet vrnil na Vršič, bolj z namenom posmučat kakšno kratko smer kot je Butinarjeva, pa sem najprej zavil proti Robičju in po njegovem grebenu šel proti Meniskusu, saj sem čakal Andraža, ki pa je ravno prišel na parking, ko sem gazil po grebenu. Po kratkem klicu je padla ideja, da grem direktno z vrha in v levo, pa sem šel direktno z vrha in desno ter odpeljal zelo lepo linijo na dokaj strmem in prepadnem pobočju, posejanim s klifi in smrekami. Na začetku dolga prečka v desno je pomenilo ogromne pršne plazove, ki so zrohneli globoko v gozd, jaz pa vse kar sem videl je bil ogromen oblak med smrekami.. Sledilo je par zavojev direktno dol, pa spet prečka v levo in plaz, naravnost dol in zelo strma prečka v desno nad klifom. Tam pa spet levo skozi ozek in strm lijak, zavoj v desno in gasa v gozd. Ne vem, kako se smer imenuje, ampak škoda, da nisem posnel.

kot samouku mi tehnika še vedno predstavlja težave, ampak počasi napredujem
(ne sicer pri zadrževanju jezika) :) foto Anže Čokl


Potem pa še klasična Pripravniška, meni zelo ljuba zaradi ožine in strmine, v kateri lepo povadiš zavoje s poskoki ... kljub temu, da se še vedno čaka idealna razmera za đihad direktno v dolino. :) Je pa bil raztur takoj po grapi, ko me je pri hitrosti zataknilo in fajn razmetalo... že dolgo nisem okusil snega očitno.

Naj se tako nadaljuje. Pa saj bo, babi bo letos natresla še veliko snega. Počivaj v miru.

sobota, 02. december 2017

Kako smučamo sponzoruše

dodajam popravek, ker je bilo že par nesporazumov:

Tale blog je namenjen tistim, ki o nas in o meni naokrog širijo neresnice in žalitve. Te ljudje vejo, kdo so in jim je pisanje v prvi osebi tudi namenjeno. za ostale bi mogel napisati v tretji osebi. Se opravičujem vsem, ki sem jih kakorkoli prizadel.


Smučamo vsak dan, cel dan. 24 ur na dan in 7 dni v tednu. 

No v resnici je malo drugače, čeprav nekateri tega nikoli ne bodo razumeli, ker pač nočejo razumet. Smučamo takrat, ko to lahko. Včasih celo takrat, ko zapade najboljši sneg. Včasih se pač izide. Vikendi so pri večini rezervirani za smučanje. No, za tisto večino, ki ima redno in dobro službo in cel teden dela v pisarni, potem pa se za vikend zgodi do amena, ker ima časa na pretek. Kaj bi dal za tak vikend!

Sponzoruše smučamo takrat, ko verjetno ni dobrih razmer. Ali pa so? Ta teden so na srečo res. Pa prejšnji teden? Ne, takrat smo smučali po ledu in betonu. Pa vseeno nekaj presmučali. Tudi če se ne gre nikamor, važno, da se trenira. Kaj bi dal za vikend ... eno dolgo turo, celodnevno. Vsaj 2 tisoč višincev. Strm, odmaknjen teren, stran od množic ... Ne, ne bo šlo. Delam. Mogoče skočim popoldne tja kot vedno, na Zelenico, na najbližji trening poligon.


Kdo pa sploh so sponzoruše? Našel sem tole:
"Izvorno ženska, ki si za zunanji videz pusti izdatno plačevati (sponzorirati) od bogatega dedca, ki jo ima zgolj za dekor in postavljaštvo."
No pa tudi tole: 
"Oseba, pretežno ženskega spola, ki hodi v visokih petah na Šmarno goro."
Pa v resnici? V smučanju? Resno? A se gre za zunanji videz? Se mi zdi, da ne. Gre se zato, da se za to trudimo, v to vlagamo čas in energijo, poskusimo narest največ, kar se da. Po večini vsi zraven še delamo, sponzorji, ki jih imamo pa so po večini bolj opremljevalci in ne fundacije, kot si nekateri zavidljiveži mislite in govorite okoli. Aja to, da smo študentje vas najbolj moti ... Tu vam pa žal ne morem pomagat, če ste tako naivni, da mislite, da nam je na rožcah postlano. 


Da se vrnem nazaj k smučanju in kaj smo sponzoruše počele v zadnjih dneh. Najprej še preden je tale frišen sneg sploh padel:

foto: Katja Pokorn


Pa nato še parkrat po ledu in kamnih na isti lokaciji in enkrat v malo boljšem snegu. Potem je pa prišel sneg! In smo počeli tole še pred ta veliko pošiljko, ki veliko obetala:

Andraž Šparovec, foto Jan Palovšnik

















Potem smo počakali še na taveliko pošiljko in šli furat.

No, v resnici je to zgledalo nekako takole: najprej sem v sredo šel za celo uro in 14 minut na Zelenico in potem odhitel delat, ampak sem vseeno ujel par dobrih zavojev, sploh po zadnji strmini na smučišču. Nato pa smo naslednji dan, v četrtek, spet odšli gor skupaj z Anžetom in Dejanom in šli fotkat. Spet, za dobri dve uri in nastalo je TOLE:

Vse foto Anže Čokl