nedelja, 11. marec 2018

Sezona se je prevesila v drugo polovico

En od ciljev se skriva tudi tukaj na fotki.
Drugi pa za 180 stopinj na drugo stran.
Včasih se mi zdi, da sem padel v nek trans. V obsesijo. Pa ne smučarsko obsesijo, ampak obsesijo izkoriščanja časa. No, smučanje je del tega.

Zima je letos precej drugačna od lanske, pa tudi predlanske. Moji dnevi so preveč nabiti, preveč sem v pogonu. Vsake toliko časa se vprašam, kako bodo moji dnevi izgledali čez par let, če bi že zdaj potreboval nekaj ur več v dnevu, kot jih ima. Pri slabih dvaindvajsetih letih naredim več kilometrov na cesti kot povprečen štiridesetletnik.
Zjutraj vstanem, pojem in se odpeljem na trening. Če se mi zdi, da trening ne bo šel skozi, že dopoldne postorim kaj v zvezi s službo. Ves čas, ki ga preživim na smučeh, sem obremenjen z uro. Ali se bo izšlo? Ali bom spet zamujal? Letim nazaj v dolino, hop v avto in že sem na avtocesti. Gorenjsko avtocesto bi lahko prevozil že v miže. Na hitro se doma stuširam, pojem kako malenkost ali pa je sploh ne. Nekaj čez 13. uro sem v trgovini. Dve uri je časa, da se umiriš, pošraufaš smuči, pregledaš računalnik, maile. Ob treh začenjo uletavat stranke, ena za drugo. Ob petih naprej je vrhunec, ki ga včasih ne obvladujemo, ampak na koncu rata. Trudimo se, da smo vsi zadovoljni.

Letim naprej na trening v Kamnik. S polno glavo vsega, se trudim bit čim boljši trener mojim razgrajačem. Naziv si pošteno zaslužijo, so le moji. Ta najbolj gajstni. Včasih so nemogoči, včasih smo kot ena mala družinica. Če se le da, se hecamo. Se tudi zgodi, da se skregamo. Že po petih minutah treninga. Včasih je težko, sploh s polno glavo.
Letim k Urški na Vrhniko ali pa domov, odvisno od utrujenosti in plana za naslednji dan.

Andraž v lijaku nad Ostržkovo grapo.
Letos se mi zdi, da telesa ne izčrpavam fizično, ampak psihično. Fizično sem pripravljen, čeprav številke trdijo odstopanje od lanske forme. Ko pridem domov, padem v posteljo. Vse, kar si želim je malo miru, mižanja in spanja.
Ne-smučarskih prijateljev nisem videl že lep čas. Vse se vrti samo okoli službe, smučanja, vožnje ter zadnje dva meseca kupovanja novega avtomobila, ker bo zdajšnji v kratkem razpadel.

Kljub vsemu pa sem uspel zelo dobro izkoristit prvi del sezone. Do danes se je nabralo 53 smučarskih dni. V nekaterih dneh mi je uspelo delat tudi dva treninga na dan, vendar je bila to bolj redkost kot pravilo.
Večinoma sem smučal po Karavankah, nekaj malega v Julijcih (Pokljuka). Čas, ko bomo večino časa v Julijcih, je tik pred vrati. Nekaj treningov sem opravil tudi na Ulovki nad Vrhniko, sploh ko so bile razmere nevarne ali pa sem bil v stistki s časom. Glavni poligon za trening še vedno ostaja Begunjščica, pa če gre to nekaterim še tako zelo v nos. Ko enkrat spoznaš koliko možnosti ponuja, greš težko drugam, sploh zaradi časovnice. Kratka vožnja in razmeroma hiter dostop + neskončne možnosti, so dovolj velik razlog za tamkajšnje treninge.

Nekaj sem poskusil tudi v Velikem vrhu, kjer sem po dolgem obdobju pršiča, prvič prišel nazaj v resno strmino. Povsem zaradi občutka sem na blef zavil nekam med Veliki vrh in Zajmenove peči. Z nekaj tehničnimi težavami z vezmi sem zborbal strmino, občutek pa je hitro prišel nazaj. Razmere pa so bile take, da bi upal v njih peljat precej težke zadeve.




Matej Mejovšek se je vrnil v strmine
in je že začel mešat štrene ta mladim :)
Po tem sem odšel na morje, kjer smo s celotnim klubom opravili priprave. Pet dni kolesa na mrzli burji ni pripomoglo, da ne bi skoraj zmrznil nekaj dni kasneje na snegu, kjer je bila temperatura -20 stopinj. V tem času je zapadlo še nekaj snega, nekatere smeri so se še dodatno zalile in jih je bilo treb izkoristit. Z Matejom Mejovškom in Žigom Šterom smo poizkusili napasti Trolka, vendar ne po original smeri, ampak iz SV strani čez žleb. Ni šlo, se pa da. V kratkem.
Sezona se je tako prevesila v drugo polovico. V marcu in aprilu bom, če bodo le razmere dopuščale, presmučal nekaj bolj markantnih smeri, ki jih imam ogledanih. Pripravljen sem tako fizično kot tehnično, psihično se v strmini počutim ok. Otoplitev, ki je prišla, bi morala stabilizirat razmere, klože se morajo posest, stene naj se otresejo plazov. Nato gremo v akcijo. Ker me aprila že čaka nekaj dirk z mladinci in ostalimi, bo treba dobro načrtovat preostanek sezone in čim bolj izkoristit preostanek marca ter dneve v aprilu. S 1.5.2018 se bo moja sezona po vsej verjetnosti končala, saj bom večino meseca maja odsoten zaradi dirk v svetovnem in slovenskem pokalu.

Andraž v drugem detajlu smeri iz Velikega Nabojsa.





Držimo pesti, da se razmere uredijo in se vse postavi na svoje mesto, potem pa počakajte na kakšno zanimivo poročilo iz kakšne bolj divje zadeve.


Še dodatek:

Če še niste slišali za nov portal SNEŽAK.SI, je skrajni čas, da si ga ogledate! Tule so povezave do mojih zadnjih poročil:
https://www.snezak.si/razmere/klasicna-alpinisticno-smucarska-tura.html
https://www.snezak.si/razmere/ko-noge-zapecejo.html
https://www.snezak.si/razmere/napad-na-trolka-iz-vzhodne-strani.html
https://www.snezak.si/razmere/ko-pod-teboj-zadoni.html
https://www.snezak.si/razmere/opremo-je-treba-preverjat.html

Za zaključek pa še tale fotka, ki sem jo naredil včeraj v žlebu pod Nabojsevo škrbino v Zajzeri. Z Andražem sva smučala iz Velikega Nabojsa in naredila krožno turo čez žleb. V ozadju Vrh Brda (Cima Verde) ter montaževa skupina, ki nudi neskončne možnosti strme smučarije. Na fotografiji vidite tudi Hudičev žleb Zahodnih Julijcev.

sobota, 06. januar 2018

Ko na projekt enostavno pozabiš

Mogoče se nekateri še spomnete projekta, ki sem si ga zadal decembra 2014. No, od tega je minilo že kar precej časa, vmes pa se je zgodilo že marsikaj. Od poškodb v tisti sezoni 14/15, ko nisem smučal praktično nič, pa zelo dobre sezone 15/16, ko sem se naučil ogromno stvari in si nabral predvsem veliko izkušenj v vseh razmerah. Sledila je potem lanska zima, ko sem zaradi snežne suše večino časa preživel na smučiščih in nabijal višince in potem zaradi obveznosti nehal smučat že zelo zgodaj. No letos se je sezona k sreči začela že zgodaj, kar mi je dalo nekaj upanja, da se letos presmuča še kaj izredno zanimivega.

V iskanju zanimivih stvari sem na projekt pozabil in se s tem sploh nisem obremenjeval, kar je v samem bistvu super. Tako sem še bolj užival v smučanju in druženju s prijatelji, kar je pa najbolj pomembno. V tem času "pozabe" se je nabralo 47 smeri.

prejšnji teden na Krvavcu, foto: Sandi Bertoncelj


Izpostavil jih bom nekaj, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin.
Vsekakor je to tista prva, v Jalovčevem ozebniku, ko sem prvič smučal hitreje, kot sem bil vajen. Takrat se mi je zdelo, da smučam s svetlobno hitrostjo. Po nekem čudežu sem celo obstal na nogah, se pa spomnim, da sem vmes skoraj odletel v steno in bi lahko postal en zmazek.

Rampa v JZ grapi Cima verde
Prva malo strmejša smer je bila s Cima Verde oziroma z Vrh Brda nad Pecolom, kamor sem se odpravil v slabem vremenu in megli, vendar sem zaradi tega dobil skoraj perfektno podlago. Zel odobro se spomnim, kako zelo živčen sem bil na vrhu smeri ... na eno stran gledaš v "Mordor", v Hudičev žleb, na drugi strani pa proti Pecolu, kjer je svetlobe ravno toliko več, da greš raje tja kot čez, k hudiču. Zgornji del je bil takrat zelo ozek in strm, srednji del izpostavljen na koncu pa spet grapca in gas v dolino. Če se ne motim, sem takrat tudi izgubil enega od dveh cepinov.

Najbolj ozka od vseh, ki sem jih do zdaj smučal, je definitvno Smer Pavla Janca oziroma večini bolj znana kot Ostržkova. Nahaja se v Begunjski Vrtači in potrebno je kar veliko snega, da je kolikor toliko smučljiva. Na najožjem delu sem takrat odšteval 3,2,1 in se vrgel skozi na bok, potem pa preklel vse skupaj. Nikoli se nisem mogel odločit ali so mi bile razmere tam notri všeč ali ne, bi mi pa definitivno takrat koristile ožje in krajše smuči, čeprav je bilo pršiča kar nekaj.
Pred tlačenjem skozi Ostržkovo sem presmučal že Večerno smer, prav z vrha Begunjščice. Začne se na predvrhu, tam kjer je izstop bolj poznanega levega kraka Y grape, samo da se spustiš bolj proti vzhodu in poprečiš v Vzhodno grapo. Ta je bila takrat že ojužena. Sledi prečka v levo proti severu, kjer se dejansko začne Večerna, strmina naraste in začne se uživancija. Takrat sem imel perfektne razmere, ujel sem najboljši možen timing. Uživancija traja do tiste zares izpostavljene prečke v desno, ki poteka čez rušje, nad kar konkretnim skokom. Tam sem rabil 5min pavze preden sem se podal čez, adrenalin mi je nabilo kar skozi zenice ven. Ko pa prideš čez, si najbolj srečen človek na Zelenici. Po oceni je bila ta najtežja, ker pa so ocene zelo subjektivne in lahko nihajo glede na razmere, je bila najzahtevnejša ena druga.





Lenuhova, ki sem jo že nekajkrat presmučal, je idealna za recimo temu trening psihe. Po njej ves čas leti "sluff", pršni plazovi, ki jih povročamo s smučanjem, zaradi ozkeg terena pa se mu težko umikaš. Če te podre, lahko letiš do podna. Smučal sem jo v globokem pršiču, kloži, trdem snegu ... in ledu. Ko gor grede ne moreš niti s pestjo, vsaj malce, pritsniti globje v sneg, veš da je trdo. Ampak butelj kakršen včasih sem, nisem odsmučal okoli po Sestopni, ampak sem se vseeno podal dol. In bilo je trdo, res trdo. Zgoraj je bilo še ok, še celo nekaj pršiča, ki pa je bil na trdi podlagi. Nižje kot greš, bolj je ledeno. In najbolj ledeno je bilo ravno tam, kjer res ne smeš pasti. Zdrsneš, odletiš. Kaj se zgodi potem, bog si ga vedi. Takrat sem v upanju na boljše pogoje prvič šel po levi varianti (gledano dol), ki pa se zaključi s skokom. Moram reči, da pretirano bolje ni bilo, sem pa preživel. Sicer z basanjem do skoka in potem skok z najlažjimi in najožjimi smučmi direktno na led. V doskoku sem zdrsnil, ampak je šlo. Prišel sem čez. Verjetno me je to najbolj izučilo, da v ledu pač ne gre tako enostavno.



Rad bi izpostavil Elan. Ko sem začel s projektom, so mi stopili nasproti, takrat še s Spectrum linijo, predhodnico Ripsticka. Ob strani mi stojijo še danes, kljub komplikacijam, ki so jih imeli z vodstvom, so se za letos vseeno odločili, da me podpirajo še naprej. Lahko rečem, da rastem z Elanom, od mojih prvih alpskih smuči, pa prvih freeride, in vse smuči, ki jih imam doma, so njihove. Ponosen sem na to in z njimi mi je zares v veselje smučat. V teh treh, štirih letih sem prišel do točke, ko lahko doma izbiram opremo glede na potrebe in pogoje in to me res veseli! Je eno posebno veselje, ko se sprehajaš doma in se ustaviš, pogledaš in si rečeš, kako je to lepo. Pa nisem ravno materialist, ampak hribovska oprema me pa kar pritegne. :)

Hvala tudi vsem ostalim za vso podporo, vse ideje in nasvete ter usmeritve. Brez vas bi bilo vse težje!

Srečno in sneženo leto 2018,
Simon