sobota, 06. januar 2018

Ko na projekt enostavno pozabiš

Mogoče se nekateri še spomnete projekta, ki sem si ga zadal decembra 2014. No, od tega je minilo že kar precej časa, vmes pa se je zgodilo že marsikaj. Od poškodb v tisti sezoni 14/15, ko nisem smučal praktično nič, pa zelo dobre sezone 15/16, ko sem se naučil ogromno stvari in si nabral predvsem veliko izkušenj v vseh razmerah. Sledila je potem lanska zima, ko sem zaradi snežne suše večino časa preživel na smučiščih in nabijal višince in potem zaradi obveznosti nehal smučat že zelo zgodaj. No letos se je sezona k sreči začela že zgodaj, kar mi je dalo nekaj upanja, da se letos presmuča še kaj izredno zanimivega.

V iskanju zanimivih stvari sem na projekt pozabil in se s tem sploh nisem obremenjeval, kar je v samem bistvu super. Tako sem še bolj užival v smučanju in druženju s prijatelji, kar je pa najbolj pomembno. V tem času "pozabe" se je nabralo 47 smeri.

prejšnji teden na Krvavcu, foto: Sandi Bertoncelj


Izpostavil jih bom nekaj, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin.
Vsekakor je to tista prva, v Jalovčevem ozebniku, ko sem prvič smučal hitreje, kot sem bil vajen. Takrat se mi je zdelo, da smučam s svetlobno hitrostjo. Po nekem čudežu sem celo obstal na nogah, se pa spomnim, da sem vmes skoraj odletel v steno in bi lahko postal en zmazek.

Rampa v JZ grapi Cima verde
Prva malo strmejša smer je bila s Cima Verde oziroma z Vrh Brda nad Pecolom, kamor sem se odpravil v slabem vremenu in megli, vendar sem zaradi tega dobil skoraj perfektno podlago. Zel odobro se spomnim, kako zelo živčen sem bil na vrhu smeri ... na eno stran gledaš v "Mordor", v Hudičev žleb, na drugi strani pa proti Pecolu, kjer je svetlobe ravno toliko več, da greš raje tja kot čez, k hudiču. Zgornji del je bil takrat zelo ozek in strm, srednji del izpostavljen na koncu pa spet grapca in gas v dolino. Če se ne motim, sem takrat tudi izgubil enega od dveh cepinov.

Najbolj ozka od vseh, ki sem jih do zdaj smučal, je definitvno Smer Pavla Janca oziroma večini bolj znana kot Ostržkova. Nahaja se v Begunjski Vrtači in potrebno je kar veliko snega, da je kolikor toliko smučljiva. Na najožjem delu sem takrat odšteval 3,2,1 in se vrgel skozi na bok, potem pa preklel vse skupaj. Nikoli se nisem mogel odločit ali so mi bile razmere tam notri všeč ali ne, bi mi pa definitivno takrat koristile ožje in krajše smuči, čeprav je bilo pršiča kar nekaj.
Pred tlačenjem skozi Ostržkovo sem presmučal že Večerno smer, prav z vrha Begunjščice. Začne se na predvrhu, tam kjer je izstop bolj poznanega levega kraka Y grape, samo da se spustiš bolj proti vzhodu in poprečiš v Vzhodno grapo. Ta je bila takrat že ojužena. Sledi prečka v levo proti severu, kjer se dejansko začne Večerna, strmina naraste in začne se uživancija. Takrat sem imel perfektne razmere, ujel sem najboljši možen timing. Uživancija traja do tiste zares izpostavljene prečke v desno, ki poteka čez rušje, nad kar konkretnim skokom. Tam sem rabil 5min pavze preden sem se podal čez, adrenalin mi je nabilo kar skozi zenice ven. Ko pa prideš čez, si najbolj srečen človek na Zelenici. Po oceni je bila ta najtežja, ker pa so ocene zelo subjektivne in lahko nihajo glede na razmere, je bila najzahtevnejša ena druga.





Lenuhova, ki sem jo že nekajkrat presmučal, je idealna za recimo temu trening psihe. Po njej ves čas leti "sluff", pršni plazovi, ki jih povročamo s smučanjem, zaradi ozkeg terena pa se mu težko umikaš. Če te podre, lahko letiš do podna. Smučal sem jo v globokem pršiču, kloži, trdem snegu ... in ledu. Ko gor grede ne moreš niti s pestjo, vsaj malce, pritsniti globje v sneg, veš da je trdo. Ampak butelj kakršen včasih sem, nisem odsmučal okoli po Sestopni, ampak sem se vseeno podal dol. In bilo je trdo, res trdo. Zgoraj je bilo še ok, še celo nekaj pršiča, ki pa je bil na trdi podlagi. Nižje kot greš, bolj je ledeno. In najbolj ledeno je bilo ravno tam, kjer res ne smeš pasti. Zdrsneš, odletiš. Kaj se zgodi potem, bog si ga vedi. Takrat sem v upanju na boljše pogoje prvič šel po levi varianti (gledano dol), ki pa se zaključi s skokom. Moram reči, da pretirano bolje ni bilo, sem pa preživel. Sicer z basanjem do skoka in potem skok z najlažjimi in najožjimi smučmi direktno na led. V doskoku sem zdrsnil, ampak je šlo. Prišel sem čez. Verjetno me je to najbolj izučilo, da v ledu pač ne gre tako enostavno.



Rad bi izpostavil Elan. Ko sem začel s projektom, so mi stopili nasproti, takrat še s Spectrum linijo, predhodnico Ripsticka. Ob strani mi stojijo še danes, kljub komplikacijam, ki so jih imeli z vodstvom, so se za letos vseeno odločili, da me podpirajo še naprej. Lahko rečem, da rastem z Elanom, od mojih prvih alpskih smuči, pa prvih freeride, in vse smuči, ki jih imam doma, so njihove. Ponosen sem na to in z njimi mi je zares v veselje smučat. V teh treh, štirih letih sem prišel do točke, ko lahko doma izbiram opremo glede na potrebe in pogoje in to me res veseli! Je eno posebno veselje, ko se sprehajaš doma in se ustaviš, pogledaš in si rečeš, kako je to lepo. Pa nisem ravno materialist, ampak hribovska oprema me pa kar pritegne. :)

Hvala tudi vsem ostalim za vso podporo, vse ideje in nasvete ter usmeritve. Brez vas bi bilo vse težje!

Srečno in sneženo leto 2018,
Simon

Ni komentarjev:

Objavite komentar