četrtek, 24. januar 2019

Kako hitro čas mineva!

Hitro, prehitro! Kaj vse se je zgodilo v zadnjem letu. In kaj vse se še bo v naslednjem.

Moje življenje postaja vse bolj pestro, urnik vedno bolj natrpan, dnevi pa na žalost ostajajo enako dolgi ... včasih bi potreboval nekaj ur več, da bi opravil vse, kar imam za opravit. Študij, učenje, delo na dveh koncih, treningi, veliko vožnje sem in tja. Ampak tako je življenje. Ko najdem luknjo, skočim na kolo, odhitim na sneg ali pa .. zgolj počivam.

Moj prvi dan na smučeh letošnje sezone. Nova oprema, novi občutki.
foto Matej Mejovšek
Lanske sezone ne bom opisoval preveč podrobno. Od zadnjega bloga nisem smučal veliko, ker je prišlo vmes preveč stvari, nenadna močna otoplitev pa je odplaknila večino snega s pobočij, ki sem jih imel ogledanih. Od aprila naprej pa sem bil večinoma časa zdoma, na dirkah po Evropi, na treningih, za knjigami in kasneje celo na morju. 

O gorskokolesarskem delu življenja tu ne bom preveč pisal, čeprav je del mojega življenja in mi predstavlja dohodek, tudi moj študij je usmerjen v to smer in upam, da si bom v prihodnje z njim služil dober kruh in si ustvaril samostojno življenje v katerem bom sam svoj šef.

Jeseni sem ponovno začel obiskovat fakulteto, nadaljujem s študijem trenerstva in zaenkrat gre vse po planu. Na žalost mi vzame kar nekaj časa, tako kot vsaka stvar, ki se je lotim v življenju, vendar sem za to vedel že vnaprej in tako pač je. Študij s seboj prinese obveznosti in neumne, razbite urnike, ki ti pokvarijo ali na glavo obrnejo marsikateri dan.

Urško uvajam v turno smučarijo in se že veselim,
ko se bo lotila alpinističnih zadev.
Marjana in Marko, pazita se! :)
Zadnje čase moji dnevi potekajo zelo podobno. Dopoldneve preživim za knjigami, sredi dneva se naužijem svežega zraka in popoldneve preživim v trgovini, kjer sem večinsko prevzel montiranje smuči. Potem sem tam do večera ali pa letim naprej v Kamnik, kjer treniram mlade. In dnevi se vrtijo en za drugim, čas mineva hitro, kot nikoli poprej. V primeru da gre, knjige zamenjam za smuči. Letos se je smučarskih dni nabralo zgolj enajst do sedaj. Nekaj na račun časa, večinoma pa na račun slabe zime, ki jo imamo pri nas.






Še v avtu ne gre brez učenja.



Letos sem si v Kediju uredil prenočišče, ki mi omogoča dvodnevne izlete v bolj oddaljene kraje, čeprav sem to opcijo letos pozimi izkoristil zgolj enkrat. Računam, da bi jo čimvečkrat, sploh na pomlad bi rad odšel v Visoke Alpe in končno zapeljal proti Chamonixu. Tega si želim že nekaj let in planiram že dolgo časa, vendar se mi še ni izšlo. Ponavadi ni šlo finančno skozi, pa tudi časovno. Z mini avtodomom mi je to sedaj omogočeno in zares si želim, da mi letos končno uspe. 

Letos sem si omislil tudi večino nove opreme. Zapustil sem Elan. Z željo, da preizkusim še kaj novega, sem se podal v svet neznanega. Že od malega sem imel Elanove smuči in sedaj se počutim kot novi pubertetnik, ki mora preizkusit vse, kar se preizkusiti da. 

Jan vleče špuro.
Sedaj vozim Blizzardove smuči - Zero G - ultralahke turne smuči in zaenkrat sem zelo zadovoljen. Zamenjal sem tudi pancarje. Najbolj me je prepričal Dynafitov Hoji, kar je kar precejšen preskok iz Tecnice. Vendar ker se je kalup v Tecnicinih čevljih spremenil in mi ne ustreza na nogo, sem se odločil preizkusiti to novo čudo turnega sveta. 
Novim ciljem naproti.
Foto Matej

Čevelj je super. Najbolj obožujem preprostost in izjemno trdoto. S tem čevljem sem naredil nov korak v tehniki smučanja, končno sem začel uporabljati gležnje. Kljub kar precejšnjim bolečinam med navajanjem nanj, mi ni žal. Morda je malenkost nizek, vendar ko se ga navadiš, te navduši. 

Tako, na hitro ... žalosti me, da blog sameva, vendar je to del procesa mojega življenja. Verjamem, da se vrnem k rednejšem pisanju v prihodnje, upam tudi, da bom spisal kaj več poročil na Snežaku, vendar jih na srečo piše Matej, s katerim sedaj večinoma smučam. Bom se potrudil, če bo le časovnica to omogočala. 

lp Simon



Za konec še tale. Iz postelje na smuči. Sanje, ki sem jih sanjal dolgo časa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar